V Kranj ju je pripeljala ljubezen

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / nedelja, 26. november 2017 / 09:34

Ko se preseliš v drugo deželo, gre za odločitev, ki ti spremeni življenje, menita Petra Kečkešová in Anika Dziewior Pavlin, Slovakinja in Poljakinja, ki danes živita v Kranju. Njunima odločitvama je v veliki meri botrovala ljubezen.

Petra je svojega Slovenca, natančneje Kranjčana, spoznala na praznovanju novega leta v Mitri na Slovaškem. Ostala sta v stiku in po letu in pol začela razmišljati, kako naprej. »Padla je odločitev, da se jaz preselim v Kranj. Sedaj sem tu že dve leti.« Petra je zadnja štiri leta pred prihodom v Kranj živela v Bratislavi, kjer je za veliko ameriško podjetje rekrutirala ljudi s specifičnim računalniškim znanjem. To počne tudi zdaj.

Anika pa prihaja iz Krakova na Poljskem. V Slovenijo je prišla prek evropskega programa za prostovoljce. Tu je dobrih pet let, poročena tri, moža – takrat še fanta – pa je srečala v Ljubljani, kjer je delala kot prostovoljka.

Spoznali sta se v Kranju

Anikina zgodba se je prepletla s Petrino, ko je Petra organizirala manjše srečanje tujcev, živečih v Kranju. Dekleti sta postali prijateljici in odkrili, da ju druži skupen hobi, ki ju je vodil do nastanka njunih video blogov, ki si jih lahko ogledate na kanalu Youtube pod imenom Tujci govorijo slovensko (Foreigners speak Slovene). Anika ima izkušnjo tudi z radiem, znajde se tako v svetu videoposnetkov kot fotografije, danes dela v oglaševanju.

Začetna ideja je bila, da bosta dekleti v svojih video blogih govorili slovensko, a so kmalu začeli nastajati filmčki o Sloveniji. Ti pripovedujejo različne zgodbe. Najdemo takega o potici pa tudi o dobrih in slabih straneh Slovenije. V lokalnem okolju pa sta dekleti postali bolj prepoznavni, ko je Anika posnela film o mestu Kranj.

Novo okolje, nov jezik

Anika se je tudi odločila, da bo letos več časa posvetila učenju slovenščine. Petra doda: »Nekatere besede so podobne. Kava je kava, voda je voda. A ko ljudje govorijo med seboj, razumeš nekaj, celotnega sporočila pa ne vedno.« Za razumevanje slovenskega jezika nobena od njiju ni potrebovala več kot tri ali štiri mesece, ne pa za govorjenje. Tu je včasih lažje uporabiti kar angleščino. Petra nadaljuje: »Razumem recimo 95 odstotkov pogovora, lahko berem časopise, članke, vendar moj aktivni besedni zaklad ni tako bogat, da bi povedala v slovenščini točno to, kar bi želela, in zgodi se, da me ljudje zaradi tega ne jemljejo resno.« Anika pritrdi, da ima podobno izkušnjo.

Dekleti sta se v Kranj preselili iz velikih mest

Anika je najprej živela v Ljubljani: »Krakov je milijonsko mesto. Velikansko, aktivno, zelo turistično. Ljubljana je v primerjavi z njim majhna, a ljubka. Potem sem se preselila v Kranj, ki je še manjše mesto. Ko se sedaj vozim v Ljubljano, je ta postala veliko mesto; ko se vračam v Krakov, pa se v njem počutim kar malo izgubljeno. Res je velikanko mesto z maso ljudi in v njem se življenje odvija zelo hitro.« Tudi Petra je Kranj vzljubila: »Da v Kranju prideš iz enega na drugi konec mesta, ne potrebuješ veliko. Lahko greš tudi peš.« Aniki je Kranj všeč še zato, ker je varno mesto in polno prijaznih ljudi in: »Življenje je tu precej bolj umirjeno.«

Obe pa sta opazili, da v času, odkar živita v Kranju, mesto doživlja spremembe. Na bolje. Postaja precej bolj živahno, živo. Delita si tudi mnenje, da je na splošno v Sloveniji še vedno premalo dogajanja na določenih področjih, ko bi posameznik lahko še bolj kvalitetno preživel prosti čas, če ni ravno ljubitelj hribov in kolesarjenja. »Sploh ob koncu tedna.« Spogledata se in se zasmejita. »Včasih je v soboto zvečer najboljša opcija obisk kina,« reče Petra. Anika jo dopolni: »Ja, res je.«