Izdala še svoj prvi roman

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Zanimivosti / petek, 7. januar 2022 / 15:25

Žirovska pisateljica Milena Miklavčič je doslej veljala predvsem za neutrudno zapisovalko zgodb, s katerimi je odstirala tančice skrivnosti z življenja naših prednikov, v svoji novi knjigi pa se je prvič preskusila tudi kot romanopiska.

Žiri – »Stara sem 69 let in občutek imam, da sem na višku življenjskih moči. Še nikoli nisem bila tako aktivna – v mlajših letih si zaposlen s skrbjo za otroke pa bojem za preživetje, odkrivanjem sveta ... Zdaj pa je moj ustvarjalni naboj zelo močan in se mi zdi škoda, da bi karkoli zamudila,« pripoved o svoji novi knjigi začne Milena Miklavčič. Po zapisovanju zgodb, ki so jih ji pripovedovali drugi, je tako zdaj v romanu z naslovom Kje je otrok? prestopila še na raven fikcije, čeprav je bila tudi za to knjigo iztočnica ena od resničnih zgodb, ki jo je pred leti zapisala v Usodah v Gorenjskem glasu.

Roman, ki sodi v zvrst psiholoških trilerjev, tako temelji na zgodbi ženske, ki je še kot mladoletna doživela posilstvo, posiljevalec, ki drugih otrok potem ni imel, pa je kasneje prišel po otroka in ji ga odvzel, ker naj bi ga sama ne bila sposobna vzgajati. Šele čez dolga leta ji je spet uspelo navezati stik z otrokom. Ob tej zgodbi, ki ji jo je pripovedovala vnukinja omenjene ženske, je začela opažati, da se v medijih pojavlja ogromno zgodb o pogrešanih osebah, kar jo je potem ves čas spremljalo, prav tako pa jo je vnukinja omenjene ženske po smrti babice spodbujala, da bi napisala kaj o teh pogrešanih otrocih. Tako je nastalo izhodišče za zgodbo, ki jo je umestila v Poljansko dolino, vse osebe, razen ene, pa so izmišljene. »Edini lik, ki je resničen, je Dino, invalid, s katerim sva zelo dobra prijatelja,« razkrije Milena Miklavčič. V knjigi mu je dodelila vlogo vedoželjnega mladeniča, ki očetu kriminalistu pomaga raziskovat ozadja dogodkov, ki se prepletajo v knjigi. Osrednji lik je socialna delavka Kristina, ki skoraj šest let zaman išče človeka, ki je ugrabil deklico Pio, nato pa omenjeno socialno delavko najdejo mrtvo. Začne se lov na njenega morilca, ki pa se razkrije šele malo pred koncem knjige. »V knjigi sem poskušala predstaviti tudi senčno plat človeka – nismo samo dobri, imamo številne negativne lastnosti, ki usodno vplivajo na naša življenja in življenja bližnjih.« Kot pravi, ljudje sicer neradi po­slušajo take zgodbe, a vztraja, ker želi, da bi spoznali tudi to plat življenja. Osebno se ji zdi velik problem, da ljudje v sebi začutijo potrebo, da odidejo od doma in se »naredijo nevidne«, po drugi strani pa jo je groza, da takšnim, ki imajo težave, posvečamo premalo pozornosti, ko bi bil za to še čas. »Pišem o stvareh, zaradi katerih nam ne sme biti vseeno,« opozarja Milena Miklavčič.

Zanimiva zgodba je povezana tudi s fotografijo na naslovnici. Na družabnem omrežju ji je v oči padla fotografija fantka, skritega za tančicami. »Posnel jo je znani fotograf David Bec, ki mi jo je bil takoj pripravljen odstopiti,« je pojasnila Milena Miklavčič in dodala, da ravno te tančice predstavljajo skrivnosti, ki jih nosimo v sebi. Obenem pa črno-bela fotografija po njenih besedah ponazarja nasprotje pisane mavrice barv, ki opredeljuje vsakega človeka. Knjigo je izdala v samozaložbi, pri čemer so pripravili že ponatis, saj je prvih dve­sto izvodov že pošlo.