Josip Macun: domovina, narodnost, domoljubje …

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (335)

Literarni zgodovinar in publicist Josip Macun se je 2. januarja 1861 v Novicah spraševal, kaj je domovina. »Vsak Slovenec, ki se je za daljši čas ali za stalno izselil v tujino, se je srečal z domotožjem kot posledico odrezanosti od domačih, rodnega kraja, dežele, naroda in tudi Avstrije.« Navedel je tri razloge, ki so nekomu določali domovino in pripadnost narodu: obleko ali nošo, šege in navade ter »narodni jezik«.

Na vprašanje si je odgovoril: »Domovina je množica stanovalcev, ki jih vežejo splošne koristi – je medsebojna zveza ljudi, meščanov, zakonskih zvez, rodbine, prijateljev, ukazujočih in podložnih. Je občestvo družbe, vlade, zakonov, dolžnosti in sredstev za pospeševanje obče in edine sreče in blagostanja. To je domovina.«

Na vprašanje, kaj je domoljubje, si avtor odgovarja, da je to iskreno prizadevanje posameznikov za napredek domovine, za njeno srečo in varnost. Priznava pa obstoj več domovin. In v kateri najde posameznik svojo srečo in varnost? V tisti, kjer kot prebivalec izpolnjuje svoje dolžnosti, med katerimi so najvažnejše zmernost do samega sebe, »pravica do svojih ljudi« in pobožnost do Boga.

V pismih slovenskih misijonarjev kot prvih izseljencev zasledimo številne izraze domotožja. Najpogostejša je bila žalost zaradi odrezanosti od družine, sorodnikov, prijateljev in podobno. Iskanje stika z njimi prek pisem jih je vsaj deloma potolažilo ali pa odpiralo nove čustvene rane.

Pisni stik je bil zlasti pomemben za tiste Slovence, ki so živeli odrezani od drugih rojakov, na primer za misijonarje. Omenimo Lovrenca Lavtižarja, ki je po štiriletnem misijonarjenju v Združenih državah Amerike 3. decembra 1858 zmrznil ob Rdečem jezeru v Minnesoti. Bil je globoko pobožen mož in navdušenec za svoje misijonarsko poslanstvo, vendar v pismih ni mogel zatajiti svoje ljubezni do domovine, Kranjcev in Slovencev ter do rodnega kraja, kot tudi ne skrite želje, da bi se vrnil.

Misijonar Janez Čebulj je v pismu iz Bayfielda v Minnesoti zapisal: »Dalje ko grem po svetu, bolj ko grem v leta, bolj cenim in ljubim svojo narodovnost in svoj narod slovenski.« Tako so ugotavljali pred 161 leti …

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Stiški vasi pri Cerkljah na Gorenjskem se je 28. 12. 1839 rodil časnikar Ivan Železnikar.

V Radovljici se je lekarnarju Aleksandru Robleku 27. 12. 1871 rodil sin Hugo, narodni delavec. Po 1. svetovni vojni se je udeležil bojev za slovensko severno mejo. Bil je tudi med utemeljitelji slovenskega planinstva na Gorenjskem.

Na Olševku se je 29. 12. 1898 rodil letalec Stane Rape. Leta 1918 je bil med ustanovitelji 1. slovenske letalske vojaške enote ljubljanske stotnije, ki je

sodelovala v bojih za slovensko severno mejo. Bil je športni pilot akrobat in učitelj letenja.

V Škofji Loki se je 30. 12. 1902 rodil pravnik Alojzij Finžgar. Bil je utemeljil pravnega sistema na podlagi socialističnih družbenoekonomskih odnosov.

V Mengšu se je 30. 12. 1912 rodil skladatelj Peter Lipar, dolgoletni ravnatelj glasbene šole v Kranju.

V Kranju se je 1. 1. 1792 rodil poštar Jožef (Josip) Škarja, ki je z leti postal eden najbogatejših in najpriljubljenejših Kranjčanov.

V Železnikih se je 1. 1. 1876 rodil socialdemokratski politik in publicist Anton Dermota. Bil je eden vodilnih slovenskih masarikovcev.

V Srednji vasi pri Šenčurju se je 2. 1. 1832 rodil jezuit, zbiralec folklornega gradiva, pridigar in literarni zgodovinar Janez (Ivan) Valjavec.