Podelili Severjeve nagrade

V nedeljo so na Loškem odru že 51. podelili nagrade Sklada Staneta Severja. Izšla je tudi knjižna monografija 50 let Severjevih nagrad, ki je posvečena Stanetu Severju in dosedanjim 252 nagrajencem.

Škofja Loka – Strokovna žirija Sklada Staneta Severja v sestavi predsednica Nataša Barbara Gračner in članice Silva Čušin, Tea Rogelj, Diana Koloini in Zala Dobovšek je določila letošnje prejemnike nagrad Sklada Staneta Severja za igralske stvaritve. Prejeli so jih poklicna igralca Marjuta Slamič (SNG Nova Gorica) in Blaž Setnikar (Prešernovo gledališče Kranj), ljubiteljski igralec Bojan Trampuš (Loški oder), skupinska študentska nagrada pa je šla Diani Kolenc, Nejcu Jezerniku in Maksu Dakskoblerju, študentom ljubljanskega AGRFT.

Podelitev Severjevih nagrad se je že tradicionalno začela z besedami igralca Staneta Severja v enem izmed več kot tristo posnetkov z njegovim glasom, ki jih hranijo na Radiu Slovenija. V uvodnem nagovoru v nadaljevanju je dolgoletni predsednik in član Upravnega odbora Sklada Staneta Severja Aleš Jan obudil osebni spomin na dan, ko je po predstavi v Mali drami na oder stopil dramaturg, sporočil žalostno vest in publiko prosil za minuto molka. »Občinstvo je vstalo, marsikdo s solznimi očmi. Po minuti pa grobna tišina, ko niti stol ni zaškripal in občinstvo se je brez besed razšlo. Po hodnikih so odmevali nemi koraki. Drama je ostala prazna,« se je spominjal Jan in nato spregovoril tudi o Severjevi igralski veličini, o življenju poklicnega igralca ter pomenu instituta Severjevih nagrad, ki jih podeljujejo že več kot petdeset let. »Danes podeljujemo stoto nagrado poklicnim igralkam in igralcem, petdeseto študentkami in študentom igre ter petdeseto ljubiteljskim igralkam in igralcem. Prejemnikov je veliko več, saj je bila nagrada večkrat deljena.« V nekaj besedah je predstavil tudi zbornik, ki ga je ob 50-letnem jubileju s pomočjo pokroviteljev izdal Sklad Staneta Severja. Po nagovoru aktualnega predsednika upravnega odbora sklada Mihe Ješeta je sledila podelitev nagrad.

Tudi nagrada »za nazaj«

Poklicno igralsko nagrado je prejela Marjuta Slamič, dolgoletna članica SNG Nova Gorica, in sicer za vlogo Bogdane v komediji jerebika, štrudelj, ples pa še kaj Simone Semenič. »V vlogi farovške gospodinje je dar za naravno in detajlirano podajanje – tako tipičen za Marjutino igro pred kamero – nadgradila s smislom za komično, čutnostjo in primorskim temperamentom. Pri tem je izkoristila vse prednosti izražanja v domačem, ajdovskem narečju. Marjuta Slamič je Bogdano oblikovala s toplino in pretanjenim razumevanjem 'malega človeka', zato ni presenetljivo, da gledalci takoj 'kupimo' in vzljubimo to polnokrvno, tako rekoč kosmačevsko figuro,« je med drugim zapisano v obrazložitvi k nagradi.

Severjevo nagrado za poklicnega igralca je prejel tudi Blaž Setnikar, član kranjskega Prešernovega gledališča, in sicer za vlogi Osvalda Alvinga v uprizoritvi Strahovi Henrika Ibsena v režiji Igorja Vuka Torbice in Slehernika v Škofjeloškem pasijonu Očeta Romualda/Lovrenca Marušiča v režiji Jerneja Lorencija. Nagrado je prejel 12 let po študentski Severjevi nagradi leta 2009. Vmes se je zgodilo marsikaj ... »Pravzaprav se je zgodilo vse. Takrat sem bil še na akademiji in si nisem predstavljal, kaj se bo zgodilo čez leto, tri, deset. Zdaj, ko je za menoj igranje na skoraj vseh gledaliških odrih v Sloveniji in sem v teh letih nabral kar precej igralskih izkušenj, na nagrado gledam drugače. Če je bila študentska nagrada, katere vrednosti se še nisem prav zavedal, tista 'za naprej', je zdaj to sicer nagrada za vlogi zadnjega leta, a vendarle lahko rečem, da tudi 'za nazaj', za vse to, kar sem doslej ustvaril v gledališču,« je ob nagradi povedal Blaž Setnikar in dodal: »V gledališču in tudi pred kamero se nočem ujeti v nekakšno monotonost, zato mi ustreza, da pri delu menjam različne žanre oziroma principe. Nagrada je tokrat za dve vlogi, ki prihajata iz dveh povsem različnih svetov.« Pri tem je poudaril tudi čas, v katerem je dobil nagrado, saj je bilo gledališče na veliki preizkušnji. Nagrado zato šteje tudi kot opogumljanje za naprej, za naslednje obdobje, za katero upa, da bo še bolj kreativno, kot je zdajšnje.

»Najprej se vzpostavi kot boemsko nastopaški, prostodušen in razuzdan, svobodomiselno se upira vzdušju represivnega okolja, je strasten v svojih idejah, še bolj pa čutenju sveta. Ciničen, ironičen, mestoma otročji že od samega začetka odstira zametke svoje notranje neuravnoteženosti,« je žirija zapisala k prvi vlogi Osvalda, medtem pa se je v dvojni vlogi Adama in Kristusa v Škofjeloškem pasijonu srečal s povsem drugačno nalogo, ki jo je odlično realiziral s svojo izvirno igralsko izraznostjo. Za razliko od psihološko kompleksnega razvoja individualca iz realistične drame mu je tu pripadla statična, malodane monolitna figura občečloveškega slehernika. »A tudi to je s stapljanjem lika krivca, žrtve in obenem odrešenika razvil v svojevrstno kompleksnost. Začuden in obenem sprijaznjen s kruto usodo se je prepustil telesni in verbalni torturi, na kateri temelji uprizoritveni koncept, ne da bi se pri tem spremenil v trpni objekt kolesja zgodbe, zgodovine, mitologije.«

Skupinsko nagrado Sklada Staneta Severja za igralsko stvaritev študentov dramske igre so prejeli Diana Kolenc, Nejc Jezernik in Maks Dakskobler, in sicer za vloge v predstavi Noži v kurah Davida Harrowerja. »Študentje Diana Kolenc, Maks Dakskobler in Nejc Jezernik so skozi poglobljeno in analitično branje drame Noži v kurah ustvarili zahtevno, večplastno in prepričljivo sliko zapletenih medčloveških odnosov,« je zapisala strokovna žirija. »Diana Kolenc je vlogo mlade ženske, dninarke, oblikovala preprosto, pametno in predvsem točno ter s pravo mero tragičnosti in komičnosti. Nejc Jezernik je kot Pony William, orač, ustvaril močno figuro manipulanta, ki neskrupulozno uporablja vsa sredstva, da si podredi svojo mlado ženo, Maks Dakskobler pa je Gilberta Horna, mlinarja, v začetnih prizorih oblikoval zadržano, skopo v govoru in do bolečine prodorno v pogledu, dokler se ne razkrije v vsej svoji nadutosti in dolgo nabirajočem se preziru do soljudi.«

Čarobnost nagrade doma

Največji aplavz pa je sledil ljubiteljskemu igralcu Bojanu Trampušu z domačega Loškega odra, in sicer za vlogo Saše v uprizoritvi Antigona v New Yorku Janusza Glowackega. »Bojan Trampuš se kot Saša s pretanjenim občutkom odziva tako na resnični položaj kot na akcije in reakcije svojih soigralcev, pa naj gre za telesno ali duševno prezenco. Bojan se je naselil v lik do te mere, da tako gledalci kot soigralci dihajo skupaj z njim. In ravno to je največja kvaliteta Trampuša v vlogi Saše: na račun svoje igralske kreacije nikoli ne jemlje moči ali pozornosti soigralcema, nasprotno, z njima se prepleta in dopolnjuje. Vlogo newyorškega brezdomca ustvari z navidezno lahkotnostjo, čeprav jo poganja izjemno natančna in premišljena notranja razčlenjenost zapletenih psiholoških stanj. Skupaj s soigralci je dosleden v nepredvidljivosti, predvsem pa spretno odmerja in lovi občutljivo ravnovesje komičnega in tragičnega.«

Bojan Trampuš, ki je z Antigono v New Yorku hkrati zaznamoval trideset let gledališkega ustvarjanja, za kar je na Linhartovem srečanju prejel Linhartovo listino, za vlogo Saše pa je bil nagrajen z matičkom, prav tako je za to vlogo igralsko nagrado prejel na Repasaž festu v Srbiji, je ob nagradi povedal: »Severjeva nagrada je v tem letu vsekakor češnjica na torti in je krona vsega, kar se mi je zgodilo letos. Že kot otrok sem leta in leta spremljal podelitve Severjevih nagrad z občudovanjem, spoštovanjem in ne nazadnje tudi z željo, ki se je zdaj uresničila. Srečen sem.« Na vprašanje, ali meni, da je s tem nagrajen tudi sicer njegov bogat gledališki opus pa je dodal: »Vsi z leti zorimo, zato je vloga Saše glede na mojo dolgoletno gledališko podlago tudi zrelejša, kot bi bila ob manjši gledališki 'kilometrini'. Nagrado pa še bolj čarobno in posebno dela dejstvo, da sem jo prejel na domačih odrskih deskah, kjer preživljam večino svojega prostega časa. Če bi seštel minutažo tukaj, bi mi lahko kar zaračunali najemnino.«

V sklepnem delu je nagrajencem čestital in veliko gledališkega ognja tudi v prihodnje želel škofjeloški župan Tine Radinja, sledila pa je predstava Realisti Jureta Karasa v režiji Tijane Zinajić, ki jo je ansambel SNG Nova Gorica za Sklad Staneta Severja odigral brezplačno.