Ko jebe

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. december 2021 / 17:23

»V prvi polovici oktobra sem bil končno primeren za službo v Vitadomu. Svojih navad nisem nameraval opustiti. Običajno sem vstal okoli pol devetih, v ležernem ritmu postoril vsakdanje drobnarije in bil po štirih urah nared za plemenitejše aktivnosti. Tokrat sem se dvignil ob pol šestih, če pa bi hotel opraviti vse, kakor pritiče, bi spal bore malo. Iz postelje bi bilo treba zlesti že ob treh zjutraj. Šiht se je začenjal ob sedmih in ritual sem moral modno oklestiti. Standardno sedenje s knjigo na stranišču, imenovanem čitalnica, sem izdatno skrajšal, se oprhal, mačkoma postregel s hrano, na hitro pospravil sobo in pogledal v nebo. Temačno obzorje so parali bliski. Živčno sem ugasnil komaj prižgano cigareto in se podvizal k avtomatiku. Čim sem ga zajahal, se je uscalo. Pomislil sem, da bi štopal, toda kdo mi bo ustavil v silovitem nalivu? Nihče! /…/ Preklinjal sem, topo peljal propadu naproti in si očital, ker se nisem kot sluzasti veljaki pritajil in prenarejal, da mi pošta ni bila vročena. S sprenevedanjem bi sankcijo morebiti uspel zavleči do zastaranja, a vedel sem, čemu zame to ni prišlo v poštev. Za razliko od mogotcev nisem premogel keša za zvijačne odvetnike.« (str. 97–98)

Poznate cesto iz Godoviča v Črni Vrh (nad Idrijo)? Si predstavljate Tomaža Kosmača, enega najbolj posebnih med slovenskimi pisatelji, kako se z legendarnim Tomosovim avtomatikom v največjem neurju pelje po tej cesti? In to ne na kako boemsko misijo, ampak v službo! Če ne poznate nič od tega in če ga še niste brali, vzemite v roke to knjigo in vse vam bo jasno. »Tomaž Kosmač ves čas piše isto pripoved, zato so primerjalne analize njegovih zapisov in tuhtanja o medsebojnih relacijah jalove.« Tako Peter Rezman v spremni besedi z naslovom Kosmo je umetnost. Kosmo je Tomaževo partizansko ime. Partizanski je tudi njegov odnos do etablirane književnosti, ki ima svoj sedež v Ljubljani. No, odkar njegove knjige izdaja založba Beletrina, to najbrž pomeni, da ga je spoznala in priznala tudi prestolnica. On pa vztraja v Godoviču oziroma na relaciji Godovič–Idrija in nazaj. V globaliziranem in digitaliziranem svetu to ni več tako daleč stran. Tudi Kosmo že dolgo piše na računalnik, uporablja pametni telefon, je na FB in te reči. Živi pa še naprej to svoje posebno in neodvisno življenje in ga zapisuje v eno in isto pripoved. No, resnici na ljubo, ni ista, so variacije na eno temo, in ta tema je njegovo življenje, vse njegove zgodbe so avtobiografske. Obnavljal jih pa ne bom, raje jih berite …