Zdaj pa vsi na sneg!

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Gorenjska / sobota, 18. december 2021 / 09:05

Letos me pa res še nihče ni poklical, da bi se pritožil čez preslabo ali prepočasi očiščene ceste in pločnike, ki jih je sredi prejšnjega tedna tako obilno pobelil sneg. Seveda je razlog za to, da se so se ljudje hudovali manj kot pred leti, učinkovita zimska služba, ki se je v večini gorenjskih občin na padavine odzvala hitro in z okrepljenimi močmi. Res pa je tudi, da se v zadnjem obdobju, ko so zelene zime prej pravilo kot izjema, snega razveselimo bolj, kot smo se ga včasih.

Kako bi se ga ne! Snežna odeja je pokrajino odela v pomirjujočo, spokojno belino, pridušila hrup in upočasnila običajno vsakodnevno hitenje. Iz predalov smo izvlekli kape, šale in rokavice, obuli škornje, v roke vzeli lopate in odmetali sneg z dvorišč, očistili avtomobile in se od doma odpravili četrt ure prej kot običajno.

Že po prvem decembrskem sneženju so se, najprej previdno in počasi, začela odpirati večja smučišča, po zadnji pošiljki snega pa so se velikim pogumno pridružila še manjša. Pognali so žičnico na Zatrniku, po desetih letih je spet zaživel Kozji hrbet nad Bohinjsko Bistrico, prebudil se je Španov vrh, novi upravljavec nadaljuje tradicijo inženirja Zajška v Mojstrani, na Jezerskem pa je prve smučarje sprejelo celo na novo urejeno smučišče!

Vzporedno so vsepovsod hiteli urejati tekaške proge. V bolj znanih smučarskotekaških središčih, kot sta Pokljuka in Rateče s Planico, pa tudi drugod, v okolici naselij, če je le dovolj nepozidane ravnine. Učitelji na žirovniški osnovni šoli so takoj, ko je zapadel sneg, kar sami poteptali progo okoli šole in tako učencem z opremo, ki si jo je mogoče izposoditi v šoli, omogočili, da se preizkusijo v teku na smučeh; in še marsikje je bilo podobno.

Številni so se z navdušenjem podali v zimske radosti – in prav je tako. Res je, celodnevna vozovnica na katerem od večjih smučišč za vso družino je velik finančni zalogaj, ki si ga marsikdo ne more privoščiti. Toda vožnja ali dve na Kozjem hrbtu ali Zatrniku – to je že bistveno dostopnejše. In tudi teka na smučeh se je še marsikje mogoče lotiti kar tako, brez plačevanja uporabnine in registriranja pri upravljavcu; podobno je s sankaškimi podvigi.

Če ne drugače, ima pa skoraj vsak v bližini kakšen manjši hrib, s katerega se lahko spusti na lopati, ali pohodniško pot, za katero potrebuje zgolj toplo obleko in udobno obutev. In za to, da naredimo snežaka, ne potrebujemo drugega kot para rokavic in nekaj dobre volje.

Izkoristimo torej to, kar nam je v letošnjem decembru podarila narava. Pojdimo na sneg. Tisti, ki tega zaradi kakršnihkoli okoliščin ne morete ali ne smete, pa zgolj uživajte v pogledu na zimsko pravljico, ki se ponuja skozi okno. Kod ve, kdaj je bomo spet deležni.