V Karavlo na jetrca in v Radol'co na čokolado (2)

Nataša Mikelj je bila kar nekaj let v vlogi direktorice zavoda Turizem in kultura Radovljica. V njej se je dobro znašla. Pred mesecem dni pa sem nanjo naletela v novi butični čokoladnici v Radovljici: s predpasnikom in vprašanjem oziroma že tudi z odgovorom, kaj vse naj pokusim. Za prodajno vitrino, v kateri so bili razstavljeni vabljivi pralineji, je bila razpoložena in nasmejana. Mimogrede mi je na kratko in s precej humorja razložila, kako sta se s soprogom Gregorjem znašla v čokoladni zgodbi. Pravzaprav je Gregor v času, ko so razglasili epidemijo oziroma pandemijo, z velikim veseljem posegal po čokoladi, in si je rekla, da če bo šlo tako naprej, bodo še bankrotirali ... Pa ga je izzvala, naj jo začne sam izdelovati, če mu je že toliko do nje. Grega – ne bodi len – si je mislil, da to ne more biti tako zahtevno, da se ne bi naučil ... In ostalo je preteklost. Vseeno pa drži, kar je Nataša Mikelj povedala za Deželne novice, da sta hitro ugotovila, da izdelava čokolade zahteva ogromno znanja in veščin in da se postopka izdelave ne moreš naučiti na internetu. Sledil je čas izobraževanja, nadgrajevanja znanja tudi v tujini, a očitno je bila odločitev prava. Danes se jima namreč v njuni butični čokoladnici, ki ima enako ime kot njune čokolade, Radolška čokolada, zgodi, da povpraševanje dnevno presega ponudbo.

Če smo realni, domačih, butičnih čokoladnic Gorenjska ne premore ravno veliko. Ena je na primer v Bohinju, druga v Britofu, zdaj pa lahko ob vhodu v središče Radovljice okušate in spoznavate še zgodbo omenjene Radolške čokolade.

Ko sem jih obiskala prvič, sem opazila navdušenje ljudi nad alkoholnimi pralineji, predvsem nad tistim z okusom borovnice in domačega sadjevca. Mene je najbolj navdušil čokoladni praline s pistacijo. Spomnim se tudi tistega z ajdo, potem pa okuse počasi že pomešam, ker jih je bilo še kar nekaj, ki so se mi dobesedno topili v ustih. Komur ni do pralinejev, lahko izbira tudi med različnimi čokoladami, namazi; opazila pa sem tudi, da se ponudba pridno širi.

Tisti dan po jetrcih v Karavli 297 o sladici nisem razmišljala, a ko sem se vračala v dolino, me je prešinilo, da bi se bilo prijetno »pocrkljati« s čokoladnim pralinejem. Enim, največ dvema, sem bila odločna. Tako sem mimogrede »skočila« do Radovljice. Sicer ne vem, ali je bila to slaba ali dobra odločitev. Pravijo, da v zvezi s čokolado slabih odločitev ni, ampak načrt je bil – vsaj tako sem bila odločena – da kupim največ dva pralineja in ju potem doma v miru ob kavi pojem ... A kaj, ko to ob tako polni vitrini ni šlo. Je pa tudi res, da dvema je pa potem uspelo »preživeti« pot do doma … (Konec)