Vnuki so nas zbližali

Kako sem zatajil mamo, 2. del

Nikoli si ni odpustil, ker jo je zatajil. To tako bremeni njegovo dušo, da se mu še danes, ko je mama že zdavnaj pokojna, zdi, da bo klecnil pod težo, ki pritiska nanj.

Zanimalo me je, kako se je s takšno zaznamovanostjo sploh znašel v življenju.

»Zdaj, na starost, živim umirjeno življenje ob ženi, ki mi je tudi prijateljica in podpornica. Vnuki so pridni, in kar je najpomembneje, imajo me radi. Moji otroci niso najbolj navezani name, še dobro, da ne branijo vnukom, da preživljamo veliko časa skupaj. O svoji babici ne vedo skoraj nič, jih tudi ne zanima.

Mislijo, da sem sam kriv, ker sem imel v življenju več padcev kot drugi vrstniki. Veliko sem pil, razgrajal, se pretepal po gostilnah. Nisem bil sposoben ustvariti uravnovešenega in izpolnjujočega odnosa, zato mi je prva žena ušla. Delno je k zapletom prispevalo moje pretirano pitje alkohola. Zdelo se mi je, da nisem videl pred seboj maminih pisem le takrat, ko sem bil na mrtvo pijan. Moram povedati, da v njih ni bilo enega samega očitka, bila je zgolj ljubezen. Razložila je, zakaj ni nikoli govorila grdo o očetu in zakaj je vsa bremena prelagala na svoja ramena. Domači, morda celo oče, so jo prepričali, da ločitev ne pride v poštev, da mora ženska, če le lahko, vse potrpeti ter ščititi svoje otroke, če je le mogoče. Jaz pa sem ji nepremišljeno očital, zakaj je takšna tepka, da ne odide. Ja, kam bi pa šla? Domov ne, saj so jo starši že prvič nagnali od hiše, k sestri, ki je živela na drugem koncu Slovenije, tudi ne. Takrat, v šestdesetih letih, ni bilo tako kot danes, ko imajo tisti, ki doživljajo nasilje, pomoč na vsakem koraku.«

Potem sva se v spominih vrnila v leta, ko se je z bratom preselil k teti v spodnje nadstropje stare hiše, v kateri so živeli.

»Brat je bil sicer čustveno zelo prizadet, a se je nekako zavedal, da je treba živeti naprej. V šoli je bil priden, veliko se je učil. Nenehno je govoril, da bo on živel bolje kot mama, predvsem pa drugače. Pri meni je bilo drugače. Rekel bi, da se mi je čisto odtrgalo. »Sfuzlalo.« Že pri 16 letih sem bil reden gost v diskotekah, obiskoval sem koncerte, se zabaval in na mrtvo opijal. Pustil sem šolo in se zaposlil kot natakar. Bil sem tudi nečimrn, kupoval sem le italijanske cunje, poleti in pozimi sem imel obute škornje z malo višjo peto. Eni so se nad tem zgražali, drugi so me posnemali. Okoli mene so frčale ženske – stare, mlade, še ne polnoletne, najstnice. Včasih sem spal tudi s tremi različnimi na dan. Spoznal sem neko zdravnico, ki je opravljala nelegalne splave. Za denar. Bil sem njen najpomembnejši posrednik, za posredovanje mi je dajala 25 odstotkov. Brez slabe vesti sem vodil k njej nosečnice, ki so se bale povedati ali domačim ali celo možu. Nekaj časa sem kot 19-letnik živel z neko žensko, bila je poročena z županom, ki ga je bolj kot ona zanimala politika. Pri njej sem prvič poskusil mamila, ki so ji jih prinašali mornarji. Nekaj zrelih žensk, tudi poročenih, je splavilo zaradi mene. Nisem se dosti sekiral. Brigalo me je. V sebi sem bil prazen, votel, brez čustev. Samo nagon me je držal pokonci.

Potem je spet prišlo obdobje, ko se več kot teden dni nisem streznil. Pil sem samo žgane pijače. Na mrtvo. Nekoč sem se spotaknil pred bifejem, padel in se udaril v glavo. Mularija, ki se je ponoči vračala z neke zabave, me je našla ležečega v krvi in bruhanju. Še dobro, da so poklicali rešilni avto, drugače bi še zmrznil. Menda sem bil tudi sicer v precej usmiljenja vrednem stanju. Zaradi pijače so mi odpovedovala jetra, ledvice, krvni tlak je bil smrtonosno visok. Ko sem prišel k sebi, me je zdravnik vprašal, kakšni so razlogi, da sem se naveličal življenja. Zjokal sem se od hudega. Ko je čez kakšno uro zapustil sobo, je bil solzen tudi on. Pri 35 letih sem se spravil k sebi, našel sem žensko, a me ni dolgo prenašala. Očitala mi je, da lažem, kot pes teče. Res sem. Na smrt sem se bal, da bi izvedela, da sem morilkin sin. Sledila je razveza, kdo bo poročen s takim bedakom! Vseeno me je spremljala sreča. Navezal sem stike z bratom, ki je imel že tri otroke, urejeno družinsko življenje, zidal je hišo. Našel mi je službo, pazil je name kot na punčico svojega očesa, da ne bi več zašel. V službi sem spoznal zdajšnjo ženo Irmo. V meni je prebudila čustva, ki jih do takrat nisem poznal. O sebi sem ji povedal čisto vse. Nisem je odpodil od sebe. Objela me je in me imela po tisti spovedi še raje.

Potem so se rodili otroci. Zdeli so se mi kot tujci, ki so vdrli v moje življenje. Kaj naj z njimi? Če sem le mogel, sem bežal od doma, nisem jih jemal v naročje, bolj malo sem govoril z njimi. Žena mi je očitala, da se me bojijo. 'Naredi kaj, da te bodo vzljubili, saj nisi napačen človek,' mi je govorila.

A sem se bal. V srcu me je bilo strah njihove bližine. Z odprtimi očmi sem sanjal prizore iz mladosti. Pred seboj sem videl očeta, ki je na mizi posiljeval mamo. Sem tudi jaz sposoben narediti kaj podobnega?

Mimogrede so odrasli, odšli v šole, na svoje. Z njimi sem komuniciral preko mame, oni pa z mano prav tako. Tujci smo si bili.

Ne bom pozabil, ko se je rodil prvi vnuk. Matic. Njegova mamica je bila naravna rdečelaska, tudi on je bil takšen. Zdel se mi je nekaj najlepšega na svetu. Ko sem ga dvignil v naročje, stisnil k sebi, se je v meni nekaj prelomilo. Nisem jokal – tulil sem! Sin se je že ustrašil, da se mi je kaj zgodilo. Žena me je odpeljala v drugo sobo, naslonil sem se ji na kolena in jokal. Matic je pomagal, da se je odtajal ledeni oklep okoli mojega srca.

Pred nekaj leti sem se pogovarjal s sinom miličnika, ki je takrat odpeljal našo mamo v zapor. Gospod mi je povedal, da je imel njegov oče vse do smrti nočne more zaradi krivice, ki se je zgodila mami. Vsi so vedeli, da si takšne, večletne zaporne kazni, ni zaslužila. Vedeli so tudi, da bi ji morali kako drugače pomagati. Postala sva prijatelja. Ne nazadnje sem od njega želel izvedeti tudi podrobnosti o tistem groznem dnevu, ki se jih sam nisem več spominjal.«

(Konec)