Josip Lavtižar, planiški gospod in svetovni popotnik

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (332)

V danes svetovno znani smučarski Kranjski Gori, ki so ji tiste čase nagajivi sosedje pravili Cokelburg, ker so menda vsi, razen župnika in učitelja, nosili lesene cokle, se je 12. decembra 1851 kot tretji od šestih otrok na domačiji, ki se ji je po domače reklo pri Žnidarju, rodil zgodovinopisec in glasbenik Josip Lavtižar.

Nadarjenega dečka so po nasvetu takratnega župnika dali študirat v Ljubljano, kjer je končal najprej ljudsko šolo, kot gojenec Alojzijevišča pa še gimnazijo. Po maturi leta 1870 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 11. septembra 1875 posvečen v duhovnika. Svojo prvo kaplansko službo je dobil leta 1875 v Gorjah, leta 1877 pa so ga prestavili v Tržič, kjer je spoznal Jakoba Aljaža. Služboval je še v Poljanah nad Škofjo Loko in v Šenčurju. Kot župnik je služboval v Bukovščici v Selški dolini, od tam je odšel v Kokro in za kratek čas na Bled. Decembra leta 1896 je postal župnik v Ratečah. Upokojil se je pri 88 letih in nato živel v Planici pri Ratečah.

Ker so med drugo svetovno vojno brez župnika ostale kar tri gorenjske župnije, se je takrat devetdesetletni Lavtižar spet aktiviral. Prevzel je delo na Dovjem, v Kranjski Gori in Ratečah - Planici. Leta 1941 so ga Nemci aretirali in deportirali v Mekinje, a so ga zaradi visoke starosti in protestov prebivalstva izpustili domov.

Josip Lavtižar je zaslužen za postavitev prvega planinskega zavetišča v Tamarju leta 1889. Tam so 23. avgusta 1936 postavili tudi Marijino kapelo, ki jo je blagoslovil ljubljanski škof Gregorij Rožman. Še danes je v poletnih mesecih v njej redno nedeljsko bogoslužje.

Njegov brat Gašper Lavtižar je bil dolgoletni župan v Kranjski Gori, drugi brat Franc Lavtižar pa velik svetovni popotnik. Njegova sestra Marija Lavtižar je bila poročena z ljubljanskim trgovcem Gregorjem Trdino, bratom pisatelja Janeza Trdine. Druga dva brata sta se ponesrečila pri spravilu lesa.

Ohranjenih je več Lavtižarjevih cerkvenih skladb. Zložil je štiri operete in igro Ne v Ameriko. V župnišču je uredil prvo gledališče v Ratečah. Znan je kot krajepisec, posebej ga je zanimala zgodovina gorenjskih krajev: Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica (1897), Zgodovina župnij v dekaniji Kranj (1898), Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj (1901). Njegova dela o zvonovih so dragocena, ker je večino zvonov med prvo svetovno vojno za vojaške potrebe zaplenila tedanja Avstro-Ogrska.

Planinski pisatelj Janko Mlakar je o Josipu Lavtižarju leta 1952 zapisal: »Menda ni bilo v tistem času med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta obredel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt prehitela, bi bil morda skočil tudi v Avstralijo.«

Zanimivi Gorenjci in dogodki tedna iz dežele Kranjske:

Dne 6. 12. 1918 so uvedli sistem začasnih odvzemov odvečnih in praznih stanovanj. Vsak je imel pravico samo do enega stanovanja. To je veljalo v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju, Tržiču, Zagorju in na Jesenicah.

Nemški visoki komisar dr. Rainer je 6. 12. 1943 v Službenem listu uradno uvedel naziv Slovensko domobranstvo.

Francozi so 7. 12. 1810 ukinili cerkvene bratovščine. Kapucinski samostan v Ljubljani so ukinili, menihe pa preselili v Škofjo Loko.

Na Dunaju se je 7. 12. 1895 rodil fiziolog Robert Neubauer. Zdravilišče na Golniku je razvil v najsodobnejšo in strokovno najboljšo jugoslovansko bolnišnico.

V Podbrezjah se je 8. 12. 1848 rodil misijonar Janez Pavlin.

Plaz na Zelenici je bil 12. 12.1962 smrtonosen tudi za dva graničarja, ki sta bila v skupini vojakov, ki je bila v slabem vremenu na obhodu državne meje.