Beograjski trio

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. december 2021 / 15:52

»Naravnost mi je rekel, da me ima za vohuna. Ko sem ob tem protestiral, mi je mirno, skoraj dobronamerno dejal: 'Vsi pisatelji so po svoje vohuni. Voajerii so, radi opazujejo in si kaj tudi zapišejo. Sicer pa, mar ni bil tudi George Orwell špicelj? Srečala sva se v Španiji, ko je bil ranjen. Ampak takoj sem vedel, da je vohun. Kot po pravilu je večina angleških intelektualcev v mladosti povezana s komunističnim gibanjem, pozneje pa postanejo ovaduhi. Pri vas v Angliji je to normalno, vohunjenje je za vas izraz domoljubja, je še dodal. Temu sem se nasmejal in ga vprašal, kako bi lahko on v Angliji prepoznal vohuna. /…/ Rekel je, da ga ne moti, ker sem obveščevalec. Rad debatira s sebi enakimi, saj je že sit prostakov, s katerimi je obkrožen. Nato me je nenadoma vprašal, ali varam svojo ženo. Čudil sem se, od kod mu zdaj to, mu je morda Inšpekcija kaj namignila na to temo. Zasmejal se je: 'Na obrazu vam piše, da niste zvesti.' 'Kakor veste, je v ljubezni že pravilo, da pride tisti 'pravi' prezgodaj ali prepozno,' sem odgovoril. Ves preostali čas sva porabila za njegovo poizvedovanje o tem, kaj počnem. Nato sem mu povedal, da sem sredi priprav na veliki roman v štirih knjigah, ki bo temeljil na izkušnjah, pridobljenih med mojim bivanjem v Egiptu. V bistvu bo to ljubezenska zgodba. Vsak del bo imel svojega junaka, naslovnega nosilca zgodbe. Ti štirje ljudje, dve ženski in dva moška, pa bodo, zapleteni v nerazvozljiv klobčič strasti, nastopali v vsaki od posameznih knjig. Potem sem ga do podrobnosti seznanil z Aleksandrijo, krajem, v katerem se bo roman dogajal. Dobil sem občutek, da je bil nad opisom tega mesta navdušen. Nazadnje sem mu omenil, da se lovim glede naslova svojega bodočega dela. Rekel mi je: 'Štirje junaki? To je kot nekakšen godalni kvartet. Ki nastopa v Aleksandriji.« (str. 150–151)

To naj bi bil pogovor med angleškim pisateljem Lawrenceom Durrellom in jugoslovanskim generalom, diplomatom in vrhunskim intelektualcem Kočo Popovićem. To so leta po 1948, Informbiro, Jugoslavija, Beograd, Goli otok, cela vrsta jugoslovanskih in britanskih osebnosti tistega časa, resničnih in izmišljenih. Sprašujem se, ali lahko mladi bralec, ki mu takratni dogodki in ljudje niso poznani tako dobro kot meni, uživa v tem branju vsaj približno tako, kot sem jaz. Upam, da lahko, kajti gre za res vrhunsko književno delo. Beograjski trio pred Aleksandrijskim kvartetom, čeprav je bil slednji napisan pred prvim. Durrell bi se Markoviću gotovo priklonil. Jaz se obema.