Enajst otrok ostalo brez staršev

Prejšnji teden, 1. decembra, je minilo štirideset let od nesreče letala tedanjega slovenskega prevoznika Inex-Adria na Korziki, ki velja za najhujšo letalsko nesrečo v slovenski zgodovini. Preživel je ni nihče.

Letalo DC-9 McDonnel Douglas letalske družbe Inex-Adria je s 173 potniki in sedmimi člani posadke 1. decembra 1981 zjutraj poletelo z ljubljanskega letališča na Brniku proti Ajacciu na Korziki. Ponesrečilo se je ob 8.53, tik pred pristankom, ko se je v gosti megli in skoraj nični vidljivosti s krilom zaletelo v 1365 metrov visoko goro San Pietro. Kasneje se je izkazalo, da je do nesreče vodilo več dejavnikov. Ključna naj bi bila predvsem nenatančna komunikacija med zračno kontrolo in posadko letala. Kontrola je namreč – prepričana, da je letalo že nad morjem – izdala ukaz o spuščanju letala, čeprav je bilo to še vedno nad goratim območjem otoka. Posadka je bila sicer presenečena nad ukazom za spust, a ker ga je kontrola potrdila, je začela zniževati višino. Na nesrečo je vplivalo tudi dejstvo, da posadka letališča ni poznala, saj je bil to prvi polet Adrie na Korziko. Letališče v Ajacciu je bilo zaradi kratke pristajalne steze zelo zahtevno za pristajanje, v tistem času pa tudi še ni imelo radarja.

Jugoslavija je žalovala

Novica o tragični nesreči slovenskega letala na Korziki je v črno zavila celotno tedanjo skupno državo Jugoslavijo. O njej so poročali vsi mediji, seveda tudi časopis Gorenjski glas, ki je v prvi izdaji po nesreči 4. decembra 1981 o tragediji poročal na prvi in celotni šesti strani: »Jugoslavija danes žaluje: zastave na pol droga, resna glasba na valovih radijskih postaj, odpovedane so vse kulturno zabavne prireditve. To je danes podoba uradnega z odredbo zveznega izvršnega sveta določenega dneva žalosti za 180 ponesrečenimi potniki Inex Adriinega letala DC-9 Super 80; žalost in presunjenost se je začela pač že zadnji dan praznikov v torek, 1. decembra, nekaj po 11. uri dopoldne, ko so svojci in pa širša javnost prvič po sporočilu ljubljanskega radia zaslutili, da se izlet v Kompasovi organizaciji v Ajaccio, glavno mesto francoske Korzike, ne bo končal srečno. Taka huda slutnja je obtežila že kmalu po 9. uri dopoldne tudi uslužbence Inex Adrie, ko je njihov teleprinter odtipkal sporočilo, da njihovo letalo ni pristalo na korziškem Zlatem polju, kot se imenuje letališče pri Ajacciu. Negotovosti in tudi kanček upanja je bilo konec nekaj po 14. uri, ko je helikopter francoskega civilnega letalstva ugotovil mesto, kjer se je na pobočjih planine San Pietro raztreščilo slovensko letalo. Reševati ni bilo mogoče ničesar, vsaj ničesar živega.«

Med umrlimi triindvajset Gorenjcev

»Na slovenske domove se ne bodo vrnile cele družine, trije, štirje, pet članov, 11 otrok ne bo več imelo nobenega od staršev, veliko jih je izgubilo enega roditelja, nikoli več ne bodo stopile v razred tri učiteljice osnovne šole Josip Broz - Tito v Predosljah, ne bo več prišlo na delo 20 Kompasovih delavcev in 14 delavcev Inex Adrie,« je še poročal Gorenjski glas, ki je na naslovni strani časopisa navedel, da je bilo med ponesrečenimi potniki 23 Gorenjcev. »Največ — 13, jih je bilo iz kranjske občine, pet iz radovljiške, štirje iz škofjeloške in ena občanka iz tržiške občine. Že v sredo dopoldne so se na izrednih sejah sestali izvršni sveti v vseh občinah ter sprejeli ukrepe, ki naj bi ublažili družinam velike in tragične izgube. Izvršni svet skupščine občine Kranj se je sestal na izredni seji v ožji sestavi skupaj s Centrom za socialno delo. Povezali so se s krajevnimi skupnostmi, iz katerih so bili ponesrečeni, in do včeraj so že večino svojcev uspeli obiskati. Seveda je trenutna pomoč lahko le moralna opora, predvsem pa je pomembno, da svojcem stoje ob strani v krajevnih skupnostih,« smo poročali. Obiskali so tudi šestletno deklico, ki je v nesreči izgubila oba starša in je bila v začasnem varstvu stare mame. V podjetjih, kjer sta bila pokojna starša zaposlena, v Iskri in Savi, so se dogovorili, da bodo po najboljših močeh pomagali osiroteli deklici. Tudi v radovljiški občini, kjer so osiroteli trije otroci, stari od štiri do osem let, so se dogovorili za prvo pomoč družinam. To so prizadetim družinam obljubili tudi v preostalih treh občinah: Škofja Loka, Tržič in Radovljica.

Pomoč v Slovenijo je prihajala spontano, smo zapisali: »Devet slovenskih družin se je že ponudilo, da posvoje otroke, ki so v torek osiroteli. Tudi iz ostalih naših republik prihajajo ponudbe za kakršnokoli pomoč družinam ponesrečenih.« Preberemo lahko tudi, da v Slovenijo oziroma Jugoslavijo prihajajo sožalne brzojavke z vseh koncev sveta, posebej sta omenjeni sožalni brzojavki sekretarja OZN Kurta Waltheima in predsednika francoske republike Francoisa Mitterrandta.

Žalna seja v polni dvorani

V naslednji številki Gorenjskega glasa, ki je izšla 8. decembra 1981, je bila odmevom na letalsko nesrečo namenjena poldruga stran, objavljene pa so bile predvsem zgodbe žalujočih družin in delovnih okolij, v katerih so ostali brez staršev, otrok, sodelavcev ... Zadnje strani so polnile osmrtnice za žrtve nesreče, kar se je nadaljevalo še nekaj naslednjih številk. Objavljen je bil tudi prispevek o žalni seji in vpisovanju v žalno knjigo v Kranju: »Dvorana je bila polna do zadnjega kotička, saj so se žalne seje udeležili poleg predstavnikov skupščine občine Kranj in družbenopolitičnih organizacij občine in republike tudi celotni izvršni svet, predstavniki rimokatoliške cerkve, nekateri svojci umrlih in delegacije iz delovnih organizacij – Iskre, Save, Osnovne šole iz Predoselj, Kompasa, Obrtnika, Tehnika, Varnosti, Planike ter iz krajevnih skupnosti, iz katerih so bili umrli: Brnik, Zalog, Predoslje, Primskovo, Stražišče, Planina, Kokrica. Na seji so z minuto molka počastili spomin na občane, ki jih ni več.«

Posmrtne ostanke pripeljali z letaloma

Posmrtne ostanke umrlih so 9. decembra z dvema letaloma pripeljali v Slovenijo, o čemer smo dva dni kasneje poročali na prvi strani časopisa: »Molče so se v sredo pozno popoldne začeli zbirati v letališki stavbi ljubljanskega letališča Brnik svojci, znanci in drugi, da bi spremljali vrnitev 180 potnikov Adriine devetke. Letališče sicer običajno tako hrupno z vrvečo množico, brnenjem letalskih motorjev, je bilo v sredo zvečer najbolj tiha ploščad, na kateri je negibno v pričakovanju obeh posebnih letal stala večtisočglava množica. Vse oči so se obrnile proti zahodni strani letališča, od koder sta se točno ob 18. uri premaknila oba posebna letala, ki sta že popoldne prinesla žalosten tovor – 180 krst s ponesrečenimi potniki iz korziškega Ajaccia; ko so se na letalih, ki sta se ustavila pred rdečim žalnim odrom, odprla vrata in razkrila vrste povsem enakih krst, so ljudje zajokali. Ko so prenesli krsto na žalni oder in položili vence republike Slovenije, predsedstva Jugoslavije, venec iz Ajaccia ter venca Kompasa in Inex Adrie, se je po letališču razlila presunljiva pesem Vsi so venci beli. Množica se je nato premaknila, na čelu z najvišjimi predstavniki republike in ob zvokih žalostink milice ter se v nemem mimohodu mimo žalnega odra poklonila spominu umrlih. Posmrtne ostanke umrlih v letalski nesreči na Korziki so nato prepeljali na ljubljanske Žale, kjer bodo strokovnjaki Sodnomedicinskega instituta nadaljevali s prepoznavanjem.« Posmrtne ostanke žrtev so pokopali v skupnem grobu na ljubljanskem pokopališču Žale.

Območje dokončno počistili leta 2008

Na gori San Pietro so po nesreči ostali številni ostanki razbitin letala in osebni predmeti ponesrečenih. Šele 27 let kasneje, maja 2008, je na podlagi načrta sanacije kraja nesreče slovenske vlade stekla organizirana akcija čiščenja območja nesreče ter odstranjevanja letalskih razbitin in drugih ostankov nesreče na gori. Ekipa, ki jo je sestavljalo okoli 60 pripadnikov iz vrst gorskih reševalcev, gasilcev, civilne zaščite in Slovenske vojske, je ob podpori helikopterja Slovenske vojske z gore odstranila okoli 27 ton odpadkov, med njimi tudi večje kose letala, kot sta motor in del letalskega krila. Odkrili so tudi nekaj človeških ostankov, ki so jih potem shranili na pokopališču na Žalah. Ob zaključku akcije so na mesto trka letala ob goro San Pietro postavili tudi spominsko znamenje s podatki o nesreči v slovenskem in francoskem jeziku. Spominska plošča je vzidana tudi v cerkvi v bližnjem kraju Petreto-Bicchisano.