Pri ženskah pa ni bilo sreče

Življenje kot na bikoborbi, 2. del

»Ko sem ozdravel, sem brez Marinkine vednosti sedel na avtobus in se odpeljal proti Kamniku, kjer so živeli moji stari starši. Imel sem naslov, zlahka sem jih našel. Večkrat sem se izgubil, končno sem našel hišo, ki sem jo iskal …«

Cveto si je natočil vodo in se malo oddahnil. »Včasih smo rekli, da voda še za v čevlje ni dobra, danes pa brez nje ne morem,« se je pošalil.

Čez nekaj časa, ko je spet prišel do sape, pa je nadaljeval: »Na zunaj je bila zelo lepa, na vratih, ki so vodila na dvorišče, je pisalo, da se za ograjo potika hud pes. Slišal sem neke glasove, a so mi ogromne hortenzije zakrivale pogled. Srce mi je tolklo, kot bi stal pred tablo in bi profesor fizike neusmiljeno vrtal v moje neznanje.

Končno se je prikazal visok, zelo suh možakar. Bil je v lovski obleki. Ko me je zagledal, je stopil do ograje in me vprašal, kdo sem. Vaš vnuk, sem mu odgovoril. Takrat pa je dobil peno na usta, začel je kričati, da me bo ubil, da naj izginem, če želim, da se mu ne utrga film. Potem je prišla še neka druga ženska. Kasneje sem izvedel, da je bila to njegova prijateljica, babica je bila menda že pokojna. Tudi ona ni skoparila z grdimi besedami. Nekaj časa sem še stal pred vrati. Upal sem, da ju bo jeza minila, a se to ni zgodilo. To je bilo prvič in zadnjič, da sem deda videl živega. Nekaj let kasneje sta s to žensko imela prometno nesrečo, vozila je ona, menda je zaspala za volanom. Po spletu okoliščin sva bila potem z bratom edina dediča. Človek obrača, Bog obrne. A prisežem, da v tisto hišo nisem nikoli vstopil. Prodala sva jo, brat si je uredil mizarsko delavnico, jaz pa sem si malo lažje zgradil svojo hišo. Moji stari starši so živ dokaz, da se zloba nikoli ne splača. Prej ali slej te dohiti usoda in te kaznuje,« je rekel prepričljivo.

Spomini iz mladosti so, najsi je to želel ali ne, pustile posledice. Cveto je bil do žensk zelo nezaupljiv. Zdelo se mu je, da bi se vse rade le zabavale, nič drugega. Ni bil napačen na pogled, zato so dekleta rada gledala za njim.

»A veste, kdaj se mi je obračal želodec?« me je resno vprašal.

»Takrat, ko sem bil v zvezi z, no, saj ime ni pomembno, njena prijateljica pa je naredila vse, da me je na skrivaj zapeljevala, pri tem pa grdo govorila o moji punci. To mi pa res ni bilo všeč. Nekoč sem za krajši čas vodil pretežno ženski kolektiv. Priznam, godilo mi je, ker so se trudile zame, mi prinašale od doma priboljške, kuhale kavo. A v tistem trenutku, ko sem kateri od njih rekel ne, so se zarotile proti meni in me začele tožariti pri direktorju. Pogosto berem, da se moški grdo obnašamo do žensk. Lahko vam povem veliko zgodb, v katerih se je dogajalo ravno obratno: one so bile tiste, ki so zahrbtno in hinavsko napadle moškega, na koncu pa so njega imeli za krivca, njo pa za žrtev. Spominjam se let, ko sem poleg službe vozil še taksi. Poklicali so me, naj odpeljem eno izpred hotela Slon v Trnje, to je vasica v okolici Pivke. Videl sem jo, kako ljubeče se je poslavljala od moškega, a nisva še bila v Logatcu, me je že začela osvajati, prepričana, da bom nasedel in ji ne bom zaračunal vožnje. Prav zagnusila se mi je!

To, da je brat malo bolj počasen pri dojemanju znanja, sem že povedal. A to še ne pomeni, da je neumen. Samo poglejte, kakšno delavnico ima in s kakšnimi dragimi avtomobili prihajajo naročniki pohištva, ki ga izdeluje po meri! Pri ženskah dolgo ni imel sreče. Vsaka, ki je prišla, je mislila, da ga bo ožela, potem pa zapustila. Še dobro, da mu jaz vodim finance, drugače bi bil že zdavnaj brez vsega. Potem pa je srečal eno, ki je že imela otroka. Danes je Denis odrasel, ima lastno družino. Dogovorila sta se, da ji bo oddajal sobo, ona pa mu bo v zameno kuhala in gospodinjila. Dogovor je bil za oba ustrezen. Potem pa sta se tako navadila drug na drugega, da sta postala neločljiva. Tudi njo imam rad, ker vem, da je dobra do brata!«

O vsemogočem sva že poklepetala, le zgodbi z njegovo ženo sva se izmikala.

»Ja, saj vem, da se te ne bom znebil, če ti ne povem tudi o njej,« se je nazadnje dobrovoljno vdal v usodo.

»Melita je bila prva ženska, ki sem ji res zaupal. Ni bila samo lepa in simpatična, bila je tudi pridna, delovna. Imela je le eno napako, ki pa me sprva sploh ni motila: želela je, da je vse pospravljeno in na svojem mestu. Potem pa se je nama rodila hčerka. Saj veste, kako je pri otrocih. Po tleh se valjajo igrače, ni več časa za sprotno likanje, pranje, ponoči se prebujajo, bruhajo, smrkajo … Ženo je 'nečistoča', ki je ni bila vajena, tako razjezila, da je začela hčerko tepsti. Bila je še dojenček, stara komaj pet, šest mesecev, ko sem nekoč opazil podplutbe na njeni ritki in nogicah. Melito sem vprašal, ali kaj ve, od kod so, pa je le skomignila z rameni. Potem sem jo zalotil pri tepežu. Mislil sem, da me bo kap. Nahrulil sem jo kot psa, zbežala je v sobo, pobrala nekaj svojih stvari, in odvihrala skozi vrata. Naslednji dan je prišel po preostalo še njen oče. Oba sva jokala, ko sem mu povedal, kaj se je zgodilo. Priznal mi je, da so ženske v njegovi družini čudne. Izvedel sem, da je bila tudi njegova pokojna žena precej nasilna do otrok. 'Saj Melita ni sama kriva, verjemi!' me je tolažil. Verjel sem mu in čez kakšen mesec se je žena vrnila k meni. Žal njena skesanost ni trajala dolgo. Spet sem jo zalotil, da tepe hčerko. Spet sva se sprla in spet je odvihrala. Potem sem slišal od neke njene prijateljice, da se je šla sterilizirat. Novica me je zelo zelo prizadela. Včasih je še prišla na obisk, malo pocrkljala hčerko in odšla. Priznala mi je, da otroci niso zanjo, da so preveč umazani. A me je ljubezen do nje že precej minila, tako da ji nisem nič zameril. Sem se pa spomnil na lastno mamo. Razmišljal sem, ali je z menoj kaj narobe, da me privlačijo takšne nematerinske ženske? Hčerko sem potem po najboljših močeh vzgajal sam. Doštudirala je, na internetu spoznala nekega Šveda, se zaljubila in se preselila na sever. Vsako poletje pridejo k meni na obisk, presrečen sem, ker jih lahko razvajam. Imam dve vnukinji, ki sta moja največja ljubezen …«

(Konec)