Razvajanje brbončic v Stari Fužini

Dopust na bone (5)

Restavracijo Triglav Bohinj, ki je bila moja druga izbira za kosilo, gostje v Bohinju poznajo bolj kot Restaurant Triglav Bohinj. Pa še kam bi se odpravila na kulinarično razvajanje, a kaj, ko sem v Bohinju ostala samo tri dni. V že tako razgiban dopustniški urnik sem namreč umestila še obisk velnesa v Hotelu Bohinj. Finska in turška savna, solna soba, ki smo jo tisti, ki smo velnes v hotelu obiskali prvič, zamenjali za sobo za počivanje, a kmalu ugotovili, da so v bistvu počivalniki velike vreče v prehodu med notranjim in zunanjim delom velnesa – in pa tudi zunaj njega, s pogledom na manjši bazen in zeleno okolico. Edino, kar kvari njegovo simpatičnost, je prevelika možnost dostopa naključnemu mimoidočemu in hotelskim gostom do zunanjega dela velnesa. Tudi to smo že enkrat omenili: da morajo drevesa še malce zrasti, da bodo nudila nekaj zasebnosti. Čeprav takrat nisem dobila občutka, da bi kakšnega uporabnika to pretirano zmotilo.

Če se vrnemo k hrani ... Opazila sem tudi, da se hotelski gostje v Restavraciji Triglav Bohinj zglasijo vsaj enkrat v času svojega bivanja v Bohinju, medtem ko je bilo kar nekaj takih, ki so bili nastanjeni v Majerci (bližnjem butičnem hotelu) in so se na kosilu oglasili malodane vsak dan.

Jaz sem izbor vin in jedi prepustila domačemu šefu restavracije Damirju Salkiću. Pozdravu iz kuhinje je sledil mousse iz kozjega sira v ovoju iz jagod in z marinirano rdečo peso, sirnim krokantom, ravno tako iz kozjega sira in jagodičevjem. Zelo okusna kombinacija sestavin. Potem so prišli na mizo priljubljeni ravioli, polnjeni s skuto in dimljeno postrvjo, dodano krompirjevo espumo s studorskim česnom. Sliko na krožniku je lepo dopolnil tudi čips iz sipinega črnila. Glavna jed je bil jelenov hrbet z gelom iz malin, domačima sirovima štrukeljcema, korenčkovo kremo z bučkami in zelenjavo. Divjačinska omaka je bila ravno pravšnja – ne premočna ne premedla. O sladici nisem razmišljala, a se je bilo sladkemu krožniku težko upreti. Čokoladna in pokončno ponosna (kot Triglav), je izvabljala nasmeh. Tudi vino je šlo lepo zraven kot pri vseh drugih krožnikih, a več kot to, da je Damir Salkić ob tem govoril o velikih, znanih imenih domačega vinskega sveta, si nisem zapomnila. Bolj sem uživala v okusih na krožnikih in se na koncu sama s seboj tiho prepirala, ali bo po »šefovi sladici« prostor še za kavico. Ker sem bila peš – omenjena restavracija je namreč slabih deset minut peš od Hotela Bohinj, v Stari Fužini – sem izbrala kozarec vina in počasi začela dojemati, da se dopust v Bohinju zaključuje. (Konec)