Čas za strpnost

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Gorenjska / nedelja, 21. november 2021 / 22:10

Ni dolgo tega, ko sem stala v vrsti v eni živilskih trgovin. Ker sem se v zadnjih mesecih navadila, da po nakupih ne hodim prav pogosto, sem na tekoči trak pred blagajno zložila za skoraj polno vrečko različnih stvari. Za menoj je stal moški, ki je imel vse, kar je kupil, v rokah in je ves čas godrnjal, češ zakaj se stvari pri blagajni dogajajo tako počasi. Bil je tesno za menoj in me vsake toliko časa malce porinil. Ko sem bila na vrsti in sem začela živila zlagati v vrečko, pa je skorajda ponorel. »Ali ne gre hitreje? Pojdi na stran in tam zlagaj, meni se mudi ... Koliko časa bo še trajalo?« Trgovka za blagajno ga je gledala postani, reči si ni upala ničesar. Gotovo je imela slabe izkušnje s podobnimi kupci. Tudi jaz sem bila nekaj časa tiho, potem pa sem ga opozorila na razdaljo in na dejstvo, da mi zlaganje ne gre tako hitro, ker sem imela pred kratkim operacijo roke. Iz denarnice sem vzela plačilno kartico, da bi poravnala račun. Takrat je šele znorel. Zdaj pa še kartica in dodatne sekunde ...

Podobno je bilo pred kratkim, ko sva mamo, ki le še s težavo hodi, peljala na praznovanje. Ker je do vhoda v stavbo s parkirišča (zanjo) precej daleč, je mož ustavil na cesti, da bi jo laže pospremila do vrat, nato pa bi avto odpeljal na parkirišče. Čeprav lokalna cesta sredi nedelje ni prav prometna, je nasproti pripeljal voznik v večjem avtomobilu. Ko ga je mož prosil, ali lahko minutko počaka, je začel vpiti nanj, da nima pojma o tem, kje se parkira, da je nesramen, ker se ustavlja na sredini ceste, in da mu tudi na misel ne pride, da bi zato čakal. Mož je osupel gledal, kako se je za centimeter stlačil mimo njegovega avta in ni mogel verjeti, da obstajajo tudi tako brezobzirni ljudje. Jaz sem seveda verjela, saj se mi je pred kratkim zgodilo nekaj podobnega, ko sem želela dati prednost invalidnemu človeku, ki je prečkal cesto na kraju, kjer ni bilo prehoda za pešce, pa je voznik za menoj trobil, kot da bi zaradi nekaj sekund, ko sva počakala, oba povzročila nepopravljivo škodo.

Vsega tega sem se spomnila ta teden, ko sem poslušala, da je 16. november mednarodni dan strpnosti. Da je to dan, ko se zavemo svoje svobode, in hkrati dan, ko je prav, da se zavemo tudi svobode vseh, ki živijo z nami in ob nas. Raziskovalci namreč ugotavljajo, da je v aktualnih razmerah strpen odnos do sočloveka marsikje in marsikdaj postal osovražena lastnost. Mnogi so postali prepričani, da samo oni poznajo resnico in da je njihova pravica, da vedno ravnajo zgolj tako, da jim to koristi. Zato je prav, da vsak dan, ne le ob dnevu strpnosti, pomislimo na to, da čeprav se zavedamo svojih pravic, to ne pomeni, da lahko teptamo pravice drugih.