Slovenec sem, tako je mati djala …

Ta teden na Jezerskem poteka Župnijski misijon – prenova duhovnega življenja župnije. Ob večerih v dvorani Korotan gostijo zanimive goste in v sredo je Jezersko obiskal vsestranski slovenski literarni ustvarjalec Tone Partljič. Avgusta je dopolnil 81 let, letos pa postal tudi častni občan mesta Maribor.

»'Ali veš, koga so danes pokopali?' je vprašal Domen osorno,« je začel večer Tone Partljič s črtico, ki je nasmejala vse v dvorani. Stavek je iz njegovega otroštva, iz njegove najljubše knjige Domen, ki jo je spisal Josip Jurčič.

Tema tokratnega večera sta bila domoljubje in patriotizem. Partljič se ju je dotaknil še skozi razlago nekaterih velikih del domačih literarnih velikanov. Zaveda se, da je razpredanje o domoljubju zelo občutljiva in kočljiva tema. Pošalil se je tudi, da so o njej v preteklosti razglabljali že veliko pametnejši. »Boj se človeka, ki služi kruh z domoljubjem; domoljubje je lahko tudi seme za vojno.« Po njegovem je domoljubje hitro lahko v sorodu z nacionalnim ponosom pa tudi z nacionalizmom – in po neki liniji mogoče celo s šovinizmom.

Domoljubje: dom, domovino ljubiti. »To je čustvo. Čustvo, ki ga čutim v sebi. Vsak, ki govori vsak dan in kar naprej o domoljubju …, vprašanje, kaj dejansko misli.« Takšno razmišljanje je skušal obiskovalcem približati na razumljiv način: skozi dejanja zgodovine, anekdote, zgodbe, s pomočjo velikih imen slovenske literature, kot smo že omenili. Tako je beseda nanesla tudi na Rudolfa Maistra, generala, ki je bil pesnik; in na ljudi iz še ne tako oddaljene politične preteklosti. »Veliko praznih besed. Nespoštljivo je kar tako govoriti in ponavljati, da sem domoljub. Je treba z nečim pokazati,« je razmišljal Partljič.

Dotaknil se je pravopisa, kjer je domoljubje sopomenka za patriotizem. To ne drži ravno, meni. Že po spolu se besedi razlikujeta, če ju razčleniš: domovina je ženskega spola, medtem ko so včasih uporabljali tudi izraz očetnjava, kar se nanaša na moški spol. »Pri domoljubju gre za čutenje. Nekateri pravijo, da to najbolj čutiš, ko domovino izgubiš.« Ko je bil v Avstraliji, kjer je stanoval pri Slovencih, je videl, kaj pomeni ljubiti domovino in hrepeneti po njej. »To so bili res domoljubi.« Po njegovem mnenju gre za izrazito čustveno, intimno zadevo, ki se ne prodaja, ne razglaša in se z njo ne tekmuje na strankarskih shodih pred volitvami. »Pri patriotizmu pa že malce misliš na to, kje moj narod živi, misliš na ozemlje, na Slovence, ki govorijo slovenski jezik – to je pa nova stopnja.« Od tu do šovinizma pa dostikrat ni daleč. Pretirana ljubezen do domovine lahko koga pahne tudi čez. »Moraš biti kar previden,« meni. Omenil je vsem znano situacijo: ko sami izražamo glasno ljubezen do domovine, to toleriramo, ko pa nekdo zraven nas glasno izraža ljubezen do svoje domovine, pa nismo ravno strpni. Problematično se mu zdi še nekaj: namesto da bi Slovenci na primer proti objektivnemu sovražniku družno nastopili in se njemu uprli, te situacije izrabimo za medsebojne spopade …

Ker se ukvarja s knjigami, je omenil tudi Trubarja, ki je prvi zapisal besedno zvezo »lubi Slovenci«. Precej daljnoviden pa je bil po njegovem France Prešeren. »Prešeren je razumel veliko reči, kar odzvanja v njegovih verzih.« Krst pri Savici, Zdravljica, O Vrba … »Če ga gledam z današnje perspektive, se mi zdi, da je najdlje in najgloblje videl. Prešeren je bil resnični um. Prav te nacionalne reči, se mi zdi, je do Cankarja in Župančiča postavil najbolje.«

Pri Otonu Župančiču je Partljič izpostavil njegovo največjo domoljubno in tudi največjo pesem Duma, Ivan Cankar pa je veliko pisal o rodoljubih. Tu se je spomnil tudi na njegovo predavanje Očiščenje in pomlajenje iz leta 1918 v Trstu. »Mislim, da bi z našo novo državo morali doživeti nekaj takega, čemur bi se reklo očiščenje in pomlajenje,« je poudaril in dopolnil z razmišljanjem, da namesto da bi iskali nekaj, kar nas združuje, panično iščemo tisto, kar nas ločuje.

Za konec je omenil še znameniti stavek iz Antigone: Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu; in sklenil misel o domoljubju: »Da ljubimo, smo na svetu, ne pa da zaradi tega mislimo, da koga sovražimo.«