Kako uživati slovenski jezik

Če so reformatorji spreminjali katoliško cerkev in vero ljudstvu približali v njegovem jeziku, potem so Reformatorji v stripu zlezli pod kožo mlademu bralstvu. Leto kasneje vse »lube Slovence« v predstavi Reformatorji na odru navdušujeta Adam Bohorič in Jurij Dalmatin. Ups, Boštjan Gorenc - Pižama in Nik Škrlec. Da, reformacija še traja in dobro ji gre.

Dvojica, ki stoji na odru, sprašuje publiko v dvorani, ali ve, za kaj oziroma za koga so v 16. stoletju uporabljali na tabli napisano besedo debelak. Korpulentnejši med njima drugega, drobnejšega, vpraša, ali se zopet dela norca iz njegove širine, a kaj hitro umakne navidezno jezo, ko izve pravilni odgovor z druge strani table: da se je debelak v časih, ko je tudi v naših krajih vzniknila reformacija, imenovalo bogataša. Na ta način sta kasneje pojasnila še nekaj zanimivih besed, ki imajo danes povsem drugačen pomen kot pred petsto leti …

Kdo sta pravzaprav odrska duhoviteža? Prvi je znani mojster slovenske besede, pisatelj, prevajalec, komik in podkaster Boštjan Gorenc - Pižama, drugi je igralec, televizijski voditelj in spletni ustvarjalec Nik Škrlec. V uvodnem nagovoru si – znova s pomočjo gledalcev – razdelita tudi vlogi, prvi bo Adam Bohorič, drugi Jurij Dalmatin.

Oba pomembna slovenska reformatorja, ob Primožu Trubarju nedvomna superjunaka začetkov slovenske pisane besede, ki od lani bralstvo razveseljujeta v stripu, sta zdaj oživela še v predstavi Reformatorji na odru. Kar pripovedujeta v stripu, namreč kako smo Slovenci dobili prvo »res doooolgo knjigo« in eno krajšo, ki je opisala, kako pišemo – gre za Dalmatinovo Biblijo in Bohoričevo slovensko slovnico, napisano v latinščini – odslej predstavljata tudi v predstavi.

Lahko bi rekli, da je ta logična posledica stripa, nekakšen stripovski stand up, ki ga je ubesedil Boštjan Gorenc, pri uprizoritvenem konceptu pa je sodeloval s soigralcem Nikom Škrlecem, Urošem Grilcem in režiserjem Markom Bulcem. Besedilo predstave je jezikovno zelo domišljeno, kot se za igro o nastajanju slovenske pisane besede spodobi, v njej se akterja poigravata tako z visoko slovenščino kot arhaičnim jezikom in sodobnim besedjem, značilnim za današnji čas. S tem predstava potrjuje svoje bistvo – pokazati, kako bogat je slovenski jezik, koliko različnih rab ima in kaj vse se da z njim početi. To nam nastopajoča na najboljši način kažeta skozi celotno uprizoritev. Pri tem sta jasna, natančna in poučna v razlagah, hkrati pa na pravih mestih poniglava in nadvse duhovita. Pri tem s pridom uporabljata svoja znanja – Gorenc kot mojster stand upa, Škrlec kot šolan igralec.

Predstava vseskozi lepo teče, posamezni prizori se ne vlečejo. Publika je v polni pozornosti od začetka do konca. Akterja iz likov, ki jih igrata, večkrat izstopita v Boštjana in Nika, z roba odra komentirata sama sebe in se nato spet vrneta v kožo reformatorjev. »Papisti fuj,« večkrat po montypythonovsko »šimfata« katoliško cerkev, ki je reformaciji nasprotovala in jo zavirala. Interakcije z gledalci je ravno dovolj, scena je komorna – saj gre za reformacijo – morebitne praznine pa so zapolnjene z odrskimi rekviziti, prevelikimi gosto popisanimi plahtami s šolskimi pravili, povečanim mobilnim telefonom, s katerega Bohorič prebira Trubarjevo pismo z Nemškega … Dodatno popestritev ponudi animacija, ki se z originalnimi stripovskimi ilustracijami Jake Vukotiča zavrti v videu v ozadju kot dopolnilo k besedilu.

Reformatorji na odru so namenjeni tako najstnikom kot odraslim, so zabavni in hkrati promovirajo slovenski jezik. To nam novodobni Bohorič in Dalmatin povesta tudi v zaključnih besedah predstave: da je bogastvo slovenskega jezika neizmerno in ga velja s pridom uporabljati, hkrati pa slediti njegovemu razvoju. Boštjan Gorenc - Pižama in Nik Škrlec sta nas vsekakor znova navdušila za slovenščino.