Takoj bi šel nazaj

Svetovni prvak v ledenem plavanju Luka Turk iz Radovljice se je za nastop v televizijski športni preizkušnji Exatlon odločil, ker so poligoni v njem prebudili otroško radost. Želel si je zmage, a ga je poškodba ustavila. Pred dvema tednoma se je tako vrnil iz Dominikanske republike.

V Exatlonu, ki ga od začetka septembra predvajajo na Planet TV, je vse do nesrečne poškodbe podplata, po kateri se je odločil posloviti od šova, sodeloval tudi 35-letni Radovljičan Luka Turk, nekdanji plavalni reprezentant, ki se je nekaj let po končani karieri usmeril v plavanje v mrzlih vodah. Sedemkratni svetovni prvak v ledenem plavanju in učitelj gibanja je v šovu, ki ga snemajo v Dominikanski republiki, tekmoval pet tednov. Kdo se bo veselil zmage, bo znano konec novembra, ko naj bi predvajali finalno oddajo.

Kakšna izkušnja je bila za vas sodelovanje v Exatlonu?

Zelo poučna. Cela mavrica čustev. Če bi me povabili, grem takoj nazaj. (smeh) Samo da se poškodba zaceli.

Koliko poškodb ste staknili? Kako okrevate po zadnji?

Poškodb se ne da našteti. Vsak poligon je prinesel novo. Zadnja poškodba je resna. Strgal sem mišico v podplatu in še čakam na ortopedski pregled. Trenutno se trudim, da ne obremenjujem preveč stopala.

Zakaj ste se odločili nastopiti v Exatlonu?

Ko sem videl poligone, se je v meni prebudila otroška radost. Zato sem šel. Želel sem si zmage, a me je poškodba ustavila.

Kako ste se pripravljali na odhod v šov?

Spremenil sem način treninga, sam s svojo domišljijo sestavljal poligone. Psihično se ne moreš kaj dosti pripraviti, ker ne veš, kaj te čaka. Poskušal sem se umiriti, ker si nisem predstavljal, da bom tako živčen zaradi samega izbora. Že ta izkušnja je bila zelo zanimiva.

Kako naporne so bile preizkušnje?

Prvi teden zelo, nato pa se navadiš in vsaj meni noben poligon ni predstavljal težav.

Kako so bili videti vaši dnevi?

Snemanje je potekalo vsak dan med 12. in 14. uro. To je samo ocena, saj nismo imeli ne ure ne koledarja. Dan ni imel več imena kot doma, ampak je bil samo dan. Zgodaj zjutraj ali pozno popoldan si lahko treniral, če si bil v baraki, ker na soncu se ni dalo. Nekajkrat mi je bilo slabo zaradi vročine. V baraki si sedel in se topil – dobesedno. Prosti čas smo namenili pogovorom, igrali smo se pantomimo, ugibanje držav, slavnih oseb …, ker nismo imeli niti lista papirja za risati ali pisati. Spat smo hodili zgodaj. Noč kar kmalu pade in se lahko samo določen čas pogovarjaš, preden postaneš zaspan. No, tudi zvezde smo opazovali.

Ekipi sta se med drugim borili za bivanje v vili. Vi ste bili glavnino časa v baraki. Kakšno je bilo bivanje v njej?

Pogrešal sem dobro ležišče in mir pred komarji. Sam nisem imel veliko problemov z barako, samo na vročino se je bilo treba navaditi.

Ekipa Jadran, v kateri ste veljali za neformalnega vodjo, je izgubila precej več tekmovalcev kot rdeča. Kakšno je bilo vzdušje v ekipi glede na številne poraze?

Zdi se mi, da nam je to pomagalo. Večkrat greš čez poligon, večkrat ciljaš. Nabiraš si krvavo potrebne izkušnje. Porazi so nekatere prizadeli bolj, druge manj. Sam sem bil mnenja, da se to mora obrniti, in zdaj vidimo, da se je.

Tudi ekipa Triglav je še do nedavnega imela za neformalnega vodjo Gorenjca – Denisa Porčiča Chorchypa, s katerim sta se pomerila tudi na poligonih. V kakšnih odnosih sta bila glede na tekmovalnost med ekipama?

Tako ali tako se ne smeš pogovarjati z drugo ekipo. A smo se na skrivaj. (smeh) On je zelo v redu. Jaz spoštujem njega in on mene. Zagotovo bova imela še kakšne globoke debate.

Vaši načrti za naprej?

Naprej bom prenašal svoje gibalno znanje in večal zavedanje telesa pri ljudeh. To je moje poslanstvo. Želim se pripraviti za ledeno svetovno prvenstvo, ki bo februarja prihodnje leto.