V Rimske terme in Bohinj

Dopust na bone (1)

Če večino časa dopustuješ v tujini, nato pa se zgodi kovidsituacija, ko pride čas dopusta, najprej sploh ne veš, kako in kaj. Vsaj zame to velja. Na Hrvaško me nikoli ni vleklo, še vedno pa sem imela turistične bone.

Septembra nam je bilo vreme naklonjeno in sem se odločila, da tokrat ostanem v domačih krajih. Najprej sem se znašla pred vprašanjem, kam v Sloveniji naj grem, nakar se je zelo hitro pojavil še problem, da so bile destinacije, kot so Brda in nastanitve ob tisto malo morja, kar ga imamo, razprodane. Na Gorenjskem ne bi ostala, ker je potem vseeno, če sem doma in vsako jutro na balkonu spijem kavo ter računam na to, da me bo slej ko prej kakšen sosed vprašal, ali imam dopust, ko tako prešerno v kopalnem plašču že nekaj dni zapored pričakujem sončni vzhod … Prekmurje, sem si rekla, »prišparam« za naslednjič.

Na koncu je vseeno delno zmagala Gorenjska. Odločila sem se za kombinacijo term in Bohinja. Nikoli sicer nisem razumela Kranjčanov, ki so med poletnimi počitnicami dopustovali v Bohinju, saj kraj ni tako oddaljen, a ko sem ga v prvih dneh septembra doživela sončnega in ob ravno pravšnji količini turistov, prijetnih temperaturah, neštetih možnostih rekreacije (ljudje so se tokrat še kopali v jezeru, ker je bila voda topla), sem razumela.

Že nekaj časa me je vleklo v Merlakov novi Hotel Bohinj. Ker nisem imela sopotnika, so bile cene še rahlo višje, kot bi bile sicer. V septembrskem terminu je bila nastanitev v eni cenejših sob (z vključenim zajtrkom) dražja od 150 evrov na noč. A v primerjavi s cenami nekaterih hotelov na Bledu je bila odločitev za bohinjski hotel enostavna. Mogoče je bilo le na prvi pogled videti, da je hotel cenejši – tudi zaradi promocijskih cen ob odprtju, saj deluje šele nekaj mesecev, a vseeno ...

Pri termah pa sem se odločila za preverjeno različico: Rimske terme. Sicer sem se kar namučila, da sem našla prost datum, da sem lahko v kosu ostala tri, štiri dni; ravno tako nisem imela veliko izbire pri sobah. Tako sem dobila »singelco« v Sofijinem dvoru, rahlo dražji nastanitvi v sklopu term. Je imela pa sobica velik plus: enega redkih balkonov v Dvoru; in ker me je sonce počastilo s svojo prisotnostjo, sem tako lahko večino časa, ki bi ga sicer preživela v sobi s knjigo, pravzaprav uživala na balkonu.

(Se nadaljuje)