Internirani staroselci

Maja 2021 je Kanado in svet šokiralo srhljivo odkritje posmrtnih ostankov staroselskih otrok, ki so jih jemali staršem in zapirali v prevzgojne internate, da bi jih nato asimilirali. Ta grozljivi »posel« je vodila kanadska Rimskokatoliška cerkev.

Neoznačeni grobovi

Obnovimo najprej celo zgodbo. »O sistemu prevzgojnih internatov za staroselce je svetovna javnost zares izvedela maja letos, ko so na zahodu Kanade na zemljišču nekdanjega internata, ki so ga leta 1890 vzpostavili za asimilacijo staroselcev, v neoznačenih grobovih odkrili posmrtne ostanke 215 otrok. Med staroselci so se že v preteklosti širile govorice o množičnih grobiščih, a niso bile nikoli potrjene. Srhljivemu odkritju v kraju Kamloops v Britanski Kolumbiji, kjer je bil največji od 139 internatov, so sledila še druga in za Kanadčane, ki se neradi zapletajo v konflikte, sami sebe pa imajo za družbeno ozaveščene, je bilo to poletje čas seznanjanja z grdo platjo svoje zgodovine. Platjo, ki so jo radi potiskali pod preprogo. Mrežo internatov za asimilacijo staroselskih otrok so kanadske oblasti vzpostavile konec leta 1831, upravljala jih je Katoliška cerkev, v nekaterih provincah pa so delovali vse do leta 1998. Otroke so prisilno odstranili z njihovih domov in iz skupnosti ter jim prepovedali govoriti njihov jezik ali izvajati kulturne običaje. Prevzgojne zavode je skupno obiskovalo okoli 150.000 staroselskih otrok, učenci pa so bili pogosto fizično in spolno zlorabljeni, številni so umrli zaradi nalezljivih bolezni. Komisija za iskanje resnice in spravo, ki jo je vzpostavila vlada leta 2008, je dogajanje označila za 'kulturni genocid'. Ta del kanadske zgodovine je eden od pomembnih dejavnikov, ki jih je treba upoštevati, ko skušamo razumeti stiske, s katerimi se spopadajo kanadski staroselci danes, vključno z visokim deležem samomorov v nekaterih skupinah. Daleč najvišji je ta delež med avtohtonimi pripadniki na Labradorju na skrajnem severovzhodu Kanade, ki skupaj z Novo Fundlandijo sestavlja provinco, ki jo tudi sicer zaznamuje rekordno število samomorov.« Avtorica tega poročila je novinarka Kaja Sajovic. V mestu St. John's se je pogovarjala z Nathanielom Pollockom, raziskovalcem na šoli za arktične in subarktične študije, ki deluje pod okriljem univerze Memorial v Novi Fundlandiji. Po travmatičnih ga je povprašala tudi po morebitnih pozitivnih zgodbah o usodah staroselcev. »Da, mislim, da slišimo predvsem negativne zgodbe, slabe stvari, ki se jim dogajajo in ki potrebujejo pozornost in ukrepanje, se pa dela veliko dobrih stvari na ravni bodisi skupnosti bodisi na provincialni ali nacionalni ravni, znotraj staroselskih vlad, ki resnično izboljšujejo življenja ljudi – kakovost domovanj, kjer živijo, tipi izobraževalnih sistemov, ki jih razvijajo, malih podjetij, vse to zagotavlja kakovostno življenje in ekonomsko varnost, toplo okolje za otroke … In to se dogaja po celi Kanadi, samo slišimo ne za te stvari prav pogosto. Moj stric, vodja gradbenih projektov, je večino svoje kariere delal v rezervatih v zahodnih provincah – gradil je šole, bolnišnice, čistilne naprave za vodo, infrastrukturne projekte. Leto do dve je delal pri posameznem projektu v eni od staroselskih skupnosti, in kot pravi, nekatere delajo odlično, imajo izjemne vlade in voditelje, sposobne ljudi, ambiciozne načrte in dober občutek za finance – in se pozna. Spet druge skupnosti pa preprosto nimajo vodstva, koga, ki bi jih usmerjal za gradnjo skupnosti. Pa so lahko te skupnosti zelo blizu ena drugi. Preprosto je močno odvisno od vodstva, kakšno specifično zgodovino ta skupina ima, tako da je težko izpostaviti širšo geografsko pokrajino, kjer jim gre bolje. Ker je veliko tega zelo na lokalni ravni. Enako s potencialnimi rešitvami – mislim, da se skupnosti zavedajo, kakšne spremembe so potrebne, da bi spremenili življenja ljudi na bolje, znižali raven samomorov, revščine itd. A to se razlikuje od skupine do skupine, nimajo vsi enakih potreb in ni ene univerzalne rešitve, pa naj si gre za izobraževanje, stanovanja, dostop do čiste vode ali kaj četrtega …« (Vir: MMC RTV SLO) Strašni spomini torej, zdaj pa nastajajo tudi nove in pozitivne zgodbe.

Težave po brexitu

»Poskrbeli bomo, da bodo imeli ljudje za božič purana.« To je izjavil britanski premier Boris Johnson, ni pa povedal, da ima njegova država zaradi brexita vse večje probleme, med njimi so težave z oskrbo zaradi odhoda delavcev iz EU.

Popravimo naš planet

»Namesto da poskušajo poiskati naslednji kraj, kamor bi lahko šli in živeli, bi se morali nekateri izmed največjih umov na svetu osrediniti na popravilo tega planeta.« Nisem med občudovalci britanske kraljeve rodbine, s to izjavo princa Williama se pa povsem strinjam.