Mesto francesinhe in Harryja Potterja

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / / 13:39

Pretekli konec tedna sem ponovno obula turistične čev­lje in se za 48 ur iz študentke prelevila v turistko. Porto je čudovito mesto, eno najlepših, kar sem jih videla doslej. Verjetno so za pozitivno izoblikovan končni vtis v veliki meri zaslužni vsi tisti pasteli de nata, domači sladoledi in francesinhe, ki sva si jih privoščila, ko sva se čez dan prestavljala iz ene kavarne v drugo in si med tem polnila galerije z barvnimi portskimi ulicami. Te so drugi razlog, da mi je mesto tako zelo priraslo k srcu. Če bi ga morala opisati z eno besedo, bi bila to vsekakor ljubkost – ozke uličice, samosvoje, majhne kavarne, mešanice rdečih, rumenih, modrih in takih s številnimi ploščicami oblečenih hišk, butiki z ročno narejenimi drobnarijami, pekarne in številni razgledi … Vse na dosegu roke. Če sva si morala v metropolitanski Lizboni urediti vozovnice za metro, avtobus in številne tramvaje, je Porto od naju zahteval le dobro obutev in tako sva v dveh dneh pretaknila skoraj vsak kotiček in s polno žlico zajela mestni utrip.

Ste vedeli, da je slavna britanska pisateljica J. K. Rowling navdih za čudovito, mistično čarovniško akademijo v vsem znani filmski sagi o Harryju Potterju, našla v majhni knjigarni v Portu? V knjigarni, ki je zdaj postala tako znana, da sva z Nejcem pretekli konec tedna kar eno uro čakala v dolgi vrsti, ki se je vila po portskih ulicah. Livraria Lello se je poleg najstarejše portugalske kavarne Majestic Cafe, razglednega stolpa Clerigos in nakupovalne ulice Santa Catarina lahko bahala z največjo množico turistov, ki so se čez dan kot v transu selili od ene turistične znamenitosti do druge in dan zaključili v vrtovih Jardim do Morro, kjer smo vsi skupaj v pričakovanju čakali najlepši del dneva – oranžno-rdeče nebo nad reko Douro in temnimi obrisi portskih zvonikov.

Tako danes, na mračen in deževen dan v Coimbri, sedim za »mojo« delovno mizico, ki sem si jo prisvojila za pisanje in študijske obveznosti, in se rahlo otožno oziram na pretekla dva dneva, ko me je na trgu v Ribeiri grelo toplo sonce in sem Nejcu s krožnika izmikala grižljaje francesinhe. Del mene pa se neskončno veseli tedna, ki prihaja. Tedna, ko končno dobim obisk iz Slovenije, in tedna pred prvimi študentskimi počitnicami, ki poleg oddiha prinesejo sedem dni zabave, kjer bo več kot deset tisoč ljudi mahalo v slovo zadnjim letnikom in veselo pozdravljalo nove študijske zelence. Ja, Portugalci v čast svojim študentom priredijo tedenski festival, odpovejo predavanja in »zažurajo« v novo študijsko leto.