Kar pobili bi se med seboj

Moja stara mama, 2. del

Miha se je rodil leta 1973. Bil je zaželen otrok, oče in mama sta ga razvajala. Le babica ga je držala zelo na kratko, česar pa ji ni nikoli zameril.

»Imela je prav, ko je mami podtaknila drugega moškega. Oče je bil točno to, kar je potrebovala: pošten, delaven, v postelji pa pravi 'junc'. Še danes se gledata kot dva golobčka. Bil bi slep in gluh, če ne bi vedel, zakaj. Ko sem bil še otrok, jo je babica zmeraj 'komandirala'. Včasih ji je pustila tudi list papirja z navodili, kaj lahko počne in česa ne sme. Mama jo je v vsem ubogala. Še oblačila se je tako, kot ji je naročila babica. Kljub temu smo živeli dokaj složno. Kot otroku mi ni nič manjkalo, imel sem na pretek ljubezni, pozornosti in igrač. O dedu se pri naši hiši ni govorilo. Vseeno pa se je zgodilo, da sem ga spoznal in tudi govoril z njim.

Bilo je v sedmem razredu osnovne šole, ko smo dobili za nalogo, da raziščemo stare obrti, ki so bile značilne za našo občino. Nekaj učencev so poslali tudi v dom za starejše, ki je bil takrat, okoli leta 1987, zelo drugačen, kot je danes. V oči mi je padel starejši možakar, ki je sedel v kotu pri oknu ter ves čas ponavljal: 'Prsi ven, trebuh noter!' Zakaj, ne vem, a slišalo se je precej zlovešče. Vseeno me je nekaj povleklo k njemu. Spomnim se, da mi je zelo bistro ter na dolgo in široko odgovarjal na vprašanja, ki nam jih je dala učiteljica. Ko sva končala, pa me je vprašal, kdo sem. Povedal sem mu. Takrat pa se je začel smejati, in to na ves glas. Proteza v ustih mu je tako poskakovala, da sem se ustrašil, da mu bo padla v moje naročje. Ko se je končno umiril, me je zgrabil za roko in me prisilil, da sem se spet usedel. 'A veš, da sem jaz tvoj ded?' je rekel. Zazijal sem od presenečenja. On – moj ded?! 'Pridi še kdaj,' me je povabil. Pa sem res. Prvo vprašanje, ki mi ga je ob naslednjem obisku postavil, je bilo, ali me kaj 'goni'. Nisem ga čisto razumel. Ko je videl, da gledam vanj kot tele v nova vrata, se je popravil in dejal, ali so mi dekleta všeč. Sunkovito sem odkimal, da ne, da imam raje košarko. 'Revež, vidim, da so te babe skvarile.' Začel mi je razlagati, koliko žensk je imel in da še zmeraj rad prime za rit kakšno strežnico. Šli so mi lasje pokonci. Bilo je vznemirljivo in odbijajoče hkrati. Ko sem se enkrat poleti ponovno odpravil k njemu, ga že ni bilo več. Umrl je konec junija. Še danes mi je žal, da do najinega srečanja ni prišlo nekaj let kasneje, ko bi bil bolj zrel tudi za pogovore o ženskah. V sedmem razredu mi je njegovo pripovedovanje vzbujalo le mravljince, ki jih nisem najbolje razumel.

Še do enega zanimivega srečanja je prišlo! Ko sem nekoč predaval na nekem srečanju obrtnikov z obeh strani državne meje, sem med prisotnimi čisto slučajno naletel na priimek, ki ga je imel tudi ded. V odmoru sem stopil do tega človeka ter ga prijazno pozdravil. Bil je sin ženske, zaradi katere je ded nagnal babico od hiše. 'Žal vas moram razočarati,' mi je rekel, 'vaš ded je bil moj oče le na papirju, v resnici me je zaplodil nekdo drug.' Kasneje sva se na obojestransko željo dobila na kavi, kjer mi je povedal vse, kar je vedel. Njegova mama je bila zelo živahna ženska. V času, ko še ni bilo viagre, je poznala kar nekaj prijemov, ki so moškim pomagali do zadovoljitve. Ko je dedu postavila pogoj, da se znebi žene in se poroči z njo, jo je brez razmisleka ubogal. Blaž mi je tudi zaupal, da njegova mama ni znala ravnati s premoženjem. Hitro ga je zapravila, ostala je le hiša, ki je bila prepisana nanj. Sam živi drugje, v hiši ima podnajemnike.

Kar nekaj časa sem razmišljal, ali naj mami povem za srečanje. Potem me je prosila, naj jo odpeljem na ogled te hiše, ki jo je, ko je bila še otrok, pomagala zidati. Kar nekaj časa je stala pred njo. Nisem je motil. Ko se je vrnila v avto, se je obrnila k meni in rekla: 'Hiša je prenovljena in pomlajena, jaz pa sem se postarala.' V dno srca se mi je zasmilila. To je bil eden redkih intimnih pogovorov, ki sva jih kdajkoli imela.«

Ko je prijatelj naredil družinsko drevo, je Miha ugotovil, kako malo pozna bližnje in daljne sorodnike. Sanjalo se mu ni, da je kar nekaj potomcev tako po babičini kot po dedovi strani še zmeraj živih.

»Ded je imel tudi sedem polbratov, saj se je njegova mama poročila dvakrat. Poiskal sem enega od njih. Tega nisem storil slučajno, temveč zato, ker sva si bila po izobrazbi podobna, pa se mi je zdelo, da se bova tudi sicer imela o čem pogovarjati. Kako sem se zmotil! Sprejel me je pri železnih vratih, ki so vodila na dvorišče. A še preden sem povedal, po kaj sem prišel, mi je že zagrozil, da bo poklical policijo zaradi nadlegovanja. Ves penast je sikal vame, da ga žlahta nič ne briga, da so bili tako in tako vsi cigani, barabe, lopovi, kurbe in podobno. Večkrat je ponovil, da so ga opetnajstili za dediščino, da moli, da se bodo tisti, ki so mu storili krivico, cvrli v peklu. Lepa reč!

Malo sem že obupal, potem pa sem ugotovil, da v isti vasi, kjer živijo ženini starši, biva ena od sestričen. Imel sem srečo, da me je povabila v kuhinjo, na kavo. A je tudi ona bila zelo redkobesedna. Živela je sama, s sorodniki je že v mladosti pretrgala vse stike. Povedala mi je še, da so njeni starši ščuvali svoje otroke enega proti drugemu. Sestra je naredila samomor, dva brata sta izginila neznano kam. Vprašal sem jo, zakaj ju ne poišče. Pa mi je odgovorila: 'Zakaj bi ju?'

Pri drugih, ki sem jih obiskal, sem imel več sreče. Nekateri so bili prava zakladnica informacij za moje pisanje! Čudno sorodstvo imam!

Moj rod je 'zagaman' in čuden, žal pa ni edini te vrste. V marsikateri družini bi se pobili med seboj. Ne vem, zakaj smo Slovenci tudi sicer takšni ... Zaradi prednikov lažje razumem mamo in bližnje sorodnike. Veliko gorja so prestali, to jih je naredilo trde, jeklene, vase zaprte. Še dobro, da sem se vsaj malo vrgel po očetu.«

(Konec)