Skrb za izgubljeno čast, nosečnosti

Avšiča, oproščenega posilstva in ropa, so sicer prijeli sredi decembra 1853 med pogonom policijske patrulje, ki je naletela na razgrajajoče ponočnjake v Ljubljani. Takrat se je v pijanosti tako silovito upiral, da so ga morali petkrat »štihniti« z bajonetom, preden so ga lahko prijeli. Šele 4. avgusta 1855 ga je nato deželno sodišče obsodilo zaradi posilstva in ropa. Po pritožbi ga je višje sodišče oprostilo, obsodili pa so ga zaradi silovitega upiranja policijski straži, kar je bil zločin javnega nasilja tretje stopnje in za kar bi moral v zapor za pol leta, pa je višje sodišče upoštevalo, da je bil dve leti v preiskovalnem zaporu in mu je odmerilo dva meseca. Kazen je nastopil 4. januarja 1856 ob pol osmih zvečer. Zapisali so tudi, da bi ga bilo treba po prestani kazni spraviti v prisilno delavnico, ker se je namesto opravljanja zidarskega poklica raje brezdelno potepal okrog.

V samem spisu ljubljanskega deželnega sodišča izjav priče oškodovane Helene Jerina, njenega sorodnika Jurija Perka, ki so bile podane na zaslišanju na vrhniškem okrajnem sodišču in ki so bile ključne za razbremenitev Avšiča, sploh ni. Za to pričanje Perka izvemo šele v obrazložitvi razsodbe višjega sodišča. Kot že rečeno, ljubljansko deželno sodišče je bilo v primeru, ko je hotelo spraviti s poti že vse drugače motečega tipa, pripravljeno upoštevati zgolj izjavo žrtve, brez zahtev po drugi priči, na kar se je sicer tako vestno »obešalo« pri raziskavah vseh prijavljenih posilstev.

Na konec tega poglavja sodi še uradna okrožnica, ki nam pove, da je za onečaščanje žensk na Notranjskem sredi petdesetih let 19. stoletja na svoj način skrbel iz ječe pobegli kaznjenec, neki Gorenjec, Povž po imenu. V istih naseljih se je pojavljal v velikih časovnih presledkih, nikjer se ni zadrževal dlje kot 24 ur, nato je hitro izginil. Ženske vseh starosti in vseh stanov je onečaščal deloma z zvijačo, deloma s silo. Na tak način je skrbel tudi za hrano. Kakšen lepotec ravno ni bil, opisali so ga takole: velike postave, podolgovatega obraza, tumpastega nosu, rdečih brk, zdravega videza, nekoliko grbast, puklast, okrog štirideset let star. Nosil je pepelnato sivo suknjo, bele hlače, črn klobuk.

Pa vendar mu je uspevalo, da je na razne načine zapeljeval lahkoverne ženske, jih oropal in zlorabil. Tako je v Štrukljevi vasi preslepil hčerko po domače Stražišarja s ponudbo lepega blaga po nizki ceni. Ker da je to tihotapska roba, ji je dejal, jo pred orožniki skriva v gozdu. Lahkomiselno mu je sledila v gozd, kjer pa ji je storil silo in jo oropal. Ko se je vrnila domov, je rekla materi: »Lahko sem srečna, da sem še živa. Kaj lahko bi bilo, da ne bi mogla povedati, kaj je hudobnež počel z menoj.«

Pač sreča v nesreči!