Topovski grom z vrha Triglava

»Srečko je ukazal, naj ga sestavijo in nabašejo. Prvič v zgodovini so ljudje privlekli tako težko orožje na to višino. Namerili so ga v jugovzhodni vrh Stenarja. Top je trikrat revsknil. Grom je odmeval po severni steni. Tam, kjer je padla granata, pa se je s stene vsulo kamenje.«

Tako je Tone Svetina v petem delu Ukane zapisal o topovskih strelih z vrha Triglava 6. oktobra 1961. Izvedla jih je planinska enota JLA pod poveljstvom takrat kapetana I. klase (stotnik I. razreda) Srečka Tušarja. Svetinov zapis v nekaterih podrobnostih ne drži povsem.

Norost ali vojaški podvig?

Z današnje perspektive na topovsko streljanje z vrha Triglava vsekakor gledamo upravičeno kritično. Kdo le se je tega spomnil? Čemu? Z vrha simbolne gore Slovencev, v osrčju Triglavskega narodnega parka, kdo le je to dovolil? Vendar se je korektno vrniti v čas in vzdušje pred 57 leti. V navdušenje nad dobro desetletje osvobojeno domovino, rast sposobnosti skupne vojske, ki se je želela izkazovati doma in tudi v tujino. Okoljevarstvena zavest je bila še šibka, bila je bolj zavedanje posameznikov. Potekale so živahne razprave o načrtih za gradnjo triglavskih žičnic. Triglavski narodni park je bil komaj v zametkih. Namero vojske na Triglavu je podprla in se v izvedbo dejavno vključila tudi Planinska zveza Slovenije, ki jo je takrat vodil Fedor Košir. Večinsko javno mnenje je bilo načrtovanemu vojaškemu podvigu naklonjeno.

Ključni protagonisti slovenski častniki

V čigavi glavi je zrasla pobuda za topovsko streljanje z vrha Triglava, bo težko ugotoviti. Zagotovo pa se je porodila ideja med podpolkovnikom Francem Jernejcem - Milčem in Srečkom Tušarjem. Oba z bogatimi partizanskimi izkušnjami, oba predana slovenskim goram. Razlog za podvig naj bi bila počastitev Dneva artilerije JLA, ki se je proslavljal 7. oktobra. Njuno pobudo je v jugoslovanskem vojaškem vrhu nemudoma podprl generalpodpolkovnik Rade Pehaček, narodni heroj, načelnik II. (obveščevalne) uprave Generalštaba JLA.

Smer Triglav!

Tretjega oktobra 1961 je komandant 345. planinske brigade iz Tolmina Franc Jernejc izdal povelje: Smer Triglav! Tristo vojakov in šestdeset tovornih konj je iz vojašnic v Tolminu, Bovcu in z Bohinjske Bele zagrizlo proti Triglavu. V kolonah je bil tudi vojaški orkester. Cilj pohoda je bil Dom Planika nad Velim poljem. Planinska zveza Slovenije je za to priložnost odprla pet triglavskih planinskih postojank. Skoraj sedemsto kilogramov težak gorski top so, razstavljen na osem delov, od katerih je imel najtežji 103 kilograme, najlažji pa 72 kilogramov, konji prinesli do vznožja Triglava. Petega oktobra je Tušarjeve vojake čakal najtežji del, prenos topa na vrh. Lotili so se ga brez tehničnih pomagal, samo z vrvmi in na moč. Vreme jim ni šlo na roko, zapadlo je nekaj snega, pogled je zastirala megla. A top je bil srečno na vrhu. Planinski topničarji so ga vešče sestavili. Bil je pripravljen na strel.

Cilj jugovzhodni vrh Stenarja

K topu na vrhu so se vrnili naslednji dan, 6. oktobra 1961. Od Aljaževega stolpa so ga namerili v dva tisoč metrov oddaljeni jugovzhodni vrh Stenarja (2374 metrov). Topničarji so vložili granato in sprožili. Prvemu strelu je sledil še eden. Tušar je po radijski postaji sporočil v dolino o uspešno izvedeni nalogi. Časopisi so zapisali, da je šlo poročilo v Beograd vrhovnemu poveljniku Titu in v Ljubljano predsedniku republiške Ljudske skupščine Mihi Marinku. Vojaški časopis Narodna armija je še zapisal, da je šlo sporočilo direktno v eter Radia Beograd. Če to drži, je Radio Beograd za tri leta prehitel Radio Ljubljana, ki je prvi radijski prenos s Triglava izvedel 27. avgusta 1964.

Vojaki so se s topom srečno vrnili s Triglava k Domu Planika, kjer je bila velika proslava dogodka in dosežka. Igrala je vojaška godba. Med gosti je bilo tudi okoli petdeset članov planinske organizacije z vseh koncev Slovenije, med njimi tudi iz Krškega (Delo, 9. oktober 1961).

Celotna vojaška triglavska ekspedicija je sestopila na Pokljuko. V vojašnici na Rudnem polju je komandant Jernejc vsem udeleženim podelil spominske diplome, vsem sodelujočim vojakom pa po teden dni nagradnega dopusta. Kot je v obširni reportaži o dogodku zapisal časopis Front, so triglavskemu topu, ki je imel serijsko številko 3094, na cev vgravirali napis Triglavski top. Srečko Tušar je v svoj arhiv zapisal, da top stoji v Vojnem muzeju na Kalemegdanu v Beogradu.