Magične tri črke

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Gorenjska / sobota, 28. avgust 2021 / 11:09

V zadnjem obdobju se veliko govori o pogoju PCT, za katerim se skrivajo besede prebolevniki, cepljeni, testirani. Omenja se ga kot magično geslo, ki nam odpira vrata restavracij, kulturnih ustanov, športnih dvoran ... in kot kaže tudi šol, vsaj za starejše učence in dijake ter zaposlene v šolah. To nam daje neke vrste zagotovilo, da vstopamo v varno okolje, kar po več kot letu dni življenja z epidemijo številni pogrešamo. In vzbuja upanje, da bi letošnje šolsko leto učenci in dijaki vendarle preživeli v šolskih prostorih namesto za domačimi računalniškimi zasloni.

Zato je toliko težje razumeti odpor nekaterih učiteljev tako do cepljenja kot testiranja, če res mislijo iskreno, ko pravijo, da si tudi sami želijo, da bi šolsko leto izpeljali v učilnicah. In pri tem so jim popustili tudi pristojni na ministrstvih za izobraževanje in za zdravje, saj bo namesto PCT v šolah očitno obveljal PCS – učitelji naj bi se tako kot učenci višjih razredov in dijaki samotestirali doma. Saj je lepo in pravilno, da zaupamo učiteljem, ampak ob tem se mi nehote poraja vprašanje: ali so torej obiskovalci raznih prireditev manj zaupanja vredni, če bodo morali na vhodu v prireditveni prostor svojo neokuženost dokazovati z rezultati plačljivega testa? Ne bi torej tudi v tem primeru 'gradili na zaupanju' in bi ob vhodu zgolj podpisali izjavo, da niso okuženi?

Zanimivo je tudi, da se v povezavi z začetkom pouka v šolah govori predvsem o testiranju, malo ali skoraj nič pa o cepljenju. In to ne otrok, da ne bo pomote. Marsikdo me kot zagovornico cepljenja sprašuje, ali se bo torej cepil tudi sin, ki bo v prihodnjem šolskem letu obiskoval deveti razred. In jim povsem jasno povem, da o tem za zdaj niti nočem razmišljati; pa ne zato, ker ne bi zaupala cepivu, ampak ker po mojem mnenju ne smejo biti otroci tisti, ki naj bi 'reševali jesen' in ohranjali odprte šole. Kot vemo, niso bili nikoli otroci tisti, ki bi v času, ko so bolnišnice pokale po šivih, polnili bolniške postelje. Zato se mi zdi od odraslih skrajno neodgovorno, če pričakujejo, da bodo spet otroci tisti, ki bodo morali plačati najvišjo ceno, da bomo zaščitili starejše. Moralo bi biti ravno obratno – če so mladi v času, ko ni bilo na voljo cepiv, s katerimi bi se zaščitili pred boleznijo, izkazali solidarnost s starejšimi, ko so ostali doma, je zdaj čas, da jim starejši s cepljenjem to uslugo vrnejo. Z visoko precepljenostjo odraslih bi pred morebitnimi okužbami zaščitili tudi otroke. Se samo meni zdi, da je to tako preprosto? Da pač zaupamo znanosti, ki nas je s pomočjo cepiv odrešila že marsikatere nalezljive bolezni in bi nas lahko tudi te?