Na Lipovcu kuhajo oglje

Člani Društva oglarjev in čebelarjev Lipovec so te dni že petindvajseto leto zapored prižgali oglarsko kopo. Kako uspešni so bili letos pri kuhanju oglja, bo znano konec meseca, ko bodo ohlajeno kopo tudi podrli.

Lipovec – Pašnik Lipovec (tudi Lipovc) leži med Tuhinjsko dolino in Črnim grabnom, člani društva, ki nosi ime po njem, pa prihajajo iz štirih občin – Kamnik, Lukovica, Zagorje in Vransko. Pred dnevi so se vnovič zbrali na svojem tradicionalnem prazniku – prižigu ogenjce oz. oglarske kope. »Skupaj s prijatelji smo vrsto let pri kuhanju oglja pomagali oglarju Franciju Trebušaku s Trojan, ko pa je ta umrl, smo ustanovili društvo in sedaj v sklopu društva nadaljujemo dejavnost. Letos smo ogenjco prižgali že petindvajseto leto zapored,« nam pove Vid Pirš iz Zgornjega Tuhinja, predsednik društva in gospodar pašnika Lipovec, na katerem se pase okoli dvajset krav in šest konjev.

Priprave na kuhanje oglja so se začele že pred mesecem dni, ko so ogrodje kope zgradili iz lesa. Za oglje je primeren le les listavcev in na Lipovec so letos pripeljali les bukve, gabra in leske – skupaj šestnajst prostornih metrov lesa, ki so ga mesec dni pustili, da se je primerno osušil. Dan pred prižigom so kopo obložili s travo in smrekovimi vejami, na samo jutro pa še z do dvajset centimetrov debelo plastjo zemlje od vznožja pa vse do vrha, da je ostala samo luknja, v kateri se zakuri in se nato zapre z železnim pokrovom. Čast prižgati oglarsko kopo je letos pripadla lukovški županji mag. Olgi Vrankar.

Oglje se v kopi kuha od pet do šest dni, v tem času pa morajo oglarji (po dva v izmeni) noč in dan budno skrbeti, da kopa ne ugasne ali da les ne zgori. Vzdrževati morajo primerno temperaturo, da zogleni, če so na pravi poti, pa jim pove že sam dim – ta mora namreč biti siv; če je modre barve, bodo les pogoltnili plameni. »To je kar odgovorno delo, če naredimo napako, povratka ni,« nam pojasni Pirš in doda, da kuhanju oglja sledi še nekajdnevno ohlajanje kope, tako da bo za pravo veselje čas šele takrat.

Oglje vsako leto prodajo in tako zaslužijo za delovanje društva, a brez veselja do ohranjanja dediščine delo ne bi bilo smiselno.