Vrtoglava hvarska ferata

Sopiham po strmi makadamski cesti, ki se dviguje nad Sveto Nedjeljo. Popoldansko sonce neusmiljeno prikliče na obraz prve kapljice, ki mi potem še naslednje pol ure počasi polzijo po čelu in kapljajo od brade. Kaj mi je bilo tega treba? se vprašam sama pri sebi, ko strmina še kar ne popusti, meni pa se že rahlo vrti od vročine, pomanjkanja sape in pogleda na strme pečine, ki so vsak korak bližje. Ko v široki razpoki med stenami opazim dolg nihajoč most, sva končno na startu. Nejc iz nahrbtnika strese plezalna pasova in samovarovalne komplete in že zaplezava proti najboljši ferati v Dalmaciji.

Via Mirko (B/C) je vrtoglava hvarska ferata, ki poteka po navpičnih stenah najvišjega hvarskega hriba – Sv. Nikolaja in v dobri uri premaga skoraj tristo metrov višinske razlike. Ferato je pred dobrima dvema letoma zgradila ekipa Cliffbase s Slovakom Mirkom Štecem na čelu, ki je v gladke stene navrtal veliko število skob in oprimkov, za spektakularen konec pa je ekipa čez ozko sotesko napeljala jekleni viseči most, ki zaniha visoko nad hvarskimi vinogradi, oljčnimi nasadi in zvonikom Svete Nedjelje.

Sonce se je skrilo za visokimi pečinami Sv. Nikolaja ravno v trenutku, ko sem stopila na prvo skobo v navpični steni in počasi, previdno, korak za korakom, z vzorcem – desna roka, desna noga, leva roka, leva noga izgubljala tla pod nogami. Odvisna le od trdnosti kovinske lestve in prepričanosti v svoje zmožnosti, a hkrati pod navalom adrenalina in občasne zgroženosti nad zračnostjo pod nogami, sem bila enako olajšana in vesela, ko sem po dobri uri zagledala jekleni most, ki naznanja konec ferate. Barve so se začele prelivati iz svetlo v temno modre, oranžne in poslednjo živo rdečo, ki je potonila v temno morje, ko sva stala na vrhu Svetega Nikolaja in uživala v razgledu, ki je segal vse od Brača na severu, majhnih Paklenih otokov in Korčule na jugu.

Ja, letos je moj dopust poleg nenormalnega apetita, ki hodi z roko v roki z morskim prenajedanjem, precej aktiven. Možnost izbire mi je bila odvzeta že, ko sva z Nejcem v majhen avto basala vse od napihljivega supa, pohodnih in tekaških čevljev, plavutk, plezalne opreme pa tudi dveh gorskih koles, s katerima zdaj v zgodnjih jutranjih urah raziskujeva skrite, zapuščene vasice in se po stari razgledni cesti spuščava mimo Brusja proti vedno živahnemu mestu Hvar in prvi jutranji kavi.