Ujel je prazne ulice

Kamničan Nino Rakovič je zaradi cerebralne paralize že od rojstva na invalidskem vozičku. Poleg tega, da ne more hoditi, ne more niti govoriti, lahko pa ustvarja. In Nino s svojim fotoaparatom to počne zagnano in zelo dobro.

Nino Rakovič se sporazumeva s pomočjo računalnika in prav neverjetno je, kakšna resnost, zagnanost in ustvarjalnost se skrivajo v tem fantu, ki se po Kamniku lahko premika le s pomočjo invalidskega vozička in asistenta. Fotografski aparat, ki so mu ga pred skoraj desetletjem na invalidski voziček namestili v zavodu Cirius, kjer se je šolal in tudi kasneje obiskoval številne aktivnosti, mu je povsem spremenil življenje.

»Komunikacija s pomočjo računalnika je bolj počasna, ljudje si težko vzamejo dovolj časa, da me poslušajo. Na voziček so mi namestili fotoaparat in ga tako prilagodili, da ga lahko upravljam z velikim stikalom, na katero pritiskam z desno nogo. Zelo sem vesel, da sem dobil možnost, da lahko fotografiram. Odprl se mi je čisto drugačen svet, dobil sem nov smisel v življenju. S fotografijo hitreje in lažje povem to, kar mislim in čutim. Fotografija mi daje občutek, da lahko vsaj kakšno stvar naredim čisto sam, ne da mi pri tem kdo pomaga. Mislim, da bi to moral poskusiti vsak invalid. Seveda ne gre vedno brez težav, vendar mene je življenje naučilo, da se moram za vsako stvar zelo potruditi. Če imaš voljo, ni nič pretežko,« nam je že pred časom zaupal Nino, ki svoje fotografije objavlja na Facebooku, pripravil pa je tudi že dve samostojni fotografski razstavi.

Prav te dni je na ogled njegova druga razstava, ki nosi naslov Prazne ulice in je nameščena na zid ob Kreativni četrti Barutana oz. nekdanji smodnišnici. »Nino se je nedavno udeležil neke fotografske delavnice, a ta je bila namenjena bolj otrokom in hitro smo videli, da Nino tja ne sodi, da je v njem veliko več, in tako smo se odločili, da mu letos omogočimo razstavo na zidu ob nekdanji smodnišnici v sklopu festivala Kamfest. Predlagal sem mu nekaj tem, a je sam predlagal, da so mu najbolj všeč prazne ulice. Poslal je trideset fotografij, ki jih je sam izbral, med temi smo jih izbrali petnajst. Malo nas je skrbelo, ker Nino nima vrhunskega fotoaparata, kako bodo slike izpadle na velikih formatih, a je videti v redu. Fotografije so nekaj posebnega tudi zato, ker ima Nino na svet drugače pogled kot mi, tudi dobesedno, saj sedi na vozičku,« je razstavo in avtorja predstavil Dušan Letnar iz Foto kluba Kamnik. Črno-bele fotografije večjih formatov predstavljajo kamniške ulice in trge, kakršne smo bili vajeni med karanteno – prazne. V svoj objektiv je Nino ujel prazen Trg svobode, del Ljubljanske ceste, Žebljarsko ulico, glavno železniško postajo in druge kotičke mesta, po katerem se vsakodnevno 'sprehaja' s svojim asistentom Matevžem. Prav njemu in tudi svoji mami Silvi je najbolj hvaležen, da ga podpirata in mu omogočata, da lahko počne stvari, ki ga veselijo. »Hvala vsem, ki ste se spomnili name, da sem lahko pripravil to svojo drugo razstavo. Zelo sem vesel,« pa je obiskovalcem razstave na odprtju s pomočjo posnetka sporočil Nino.