Vse duše mojega telesa

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 7. avgust 2021 / 14:13

»Nepremagljivo si želim, da bi pokleknila na tla pred oltarjem in molila. Čudno! Šla sem k maši v cerkvico, kjer je dišalo po kadilu in ki je bila ravno pravšnja za mističen sprejem ne preveč vnetih duš, a kljub okolju, nasičenemu z religioznostjo, kljub pobožnemu ozračju nisem mogla moliti. Še huje: smešni sta se mi zdeli pobožnost vernikov in dokaj otročja pridiga maševalca, ki je bil tudi slab retorik. A vendar verujem! In jezili so me speči kmečki obrazi brez vsakršne plemenitosti, hladni in ravnodušni do boja, ki pretresa Evropo. Z veseljem bi udarila druge z drugimi te glave voljnih pasivcev. Ti idioti so tudi z zadnjih klopi z nevoščljivim pogledom kradoma pogledovali 'gospo begunko', medtem ko so mrmrali molitev, in niso razumeli, da je v svoji navidezni mirnosti skrivala divji nemir, noro željo po svobodi, življenju, boju, noro željo, da bi tekla po belih prašnih cestah ali po črnih asfaltiranih in nosila poročila, ukaze, direktive borcem za svobodo, borcem tistega miroljubnega in idiotskega ljudstva, ki me nevoščljivo pogleduje, ker sem 'gospa'. Na vse to sem pomislila v spodobni cerkvici, dišeči po kadilu, in tako še vedno mislim. Tem dobrim kmetom zavidam samo njihove domove. Imajo sosede in otroke in starše, dekleta svoje zaročence. Nasprotno pa sem jaz sama in nihče me ne obišče. Edino Povešena rama je prišel in me povezal z nekaj krajevnimi tovariši. Končno bom lahko govorila o nas, o našem delu, lahko bom komu izpovedala sovraštvo, ki ga čutim do fašistov in do barbarskega tujca in ki vibrira v vseh celicah mojega telesa, kar pa moram tu skrivati in potlačiti ... sem oškodovanka zaradi letalskega napada!!! Ubogi bedasti ljudje! Ali res ne vidite, da sem garibaldinska partizanka, komunistična patriotka, obsojena na smrt, upornica proti nacifašističnim zakonom? Buče neumne. Ali bom postala zavaljena kakor žoga ali bom končala pobita kakor ujeta lastovka.« (str. 70–71)

Gornji odlomek je iz dnevnika Marie A. Moro (1919–2009). Ko ga je v letih 1943–1945 pisala, je bila še mlada italijanska in pred tem tudi slovenska partizanka. Njenim besedilom so v knjigi dodane strokovne študije. Bralca pritegne tudi antropološki vidik njenega pisanja, iz katerega vidimo, kako to dekle ni več 'pasivka' (kot ljudje pri maši), ampak se s sodelovanjem v partizanskem boju že pred osvoboditvijo tudi sama v sebi osvobaja in si jemlje pravico, da pove, kar čuti in misli. Res dragoceno pričevanje!