Slovensko poletje

V Beletrini poletje plemenitijo s štirimi novimi knjižnimi izdajami od kriminalke do ljudskih usod.

Ljubljana – Začnimo z žanrom kriminalnega romana, v zadnjih letih zagotovo najpogostejšega gosta bralnih polic slovenskih bralcev. Potem ko so nas prevzeli Skandinavci, sta s »krimiči« na plano prišla domača avtorja Tadej Golob in Avgust Demšar. Njunima inšpektorjema Birsi in Vrenku se pridružuje Mio Aurelli, sicer okrožni državni tožilec, ki usmerja kriminalistično preiskavo brutalno umorjene 13-letne deklice. Golo, oblečeno le v rdeč plašček, jo v parku na Kodeljevem najde naključni sprehajalec. Roman z naslovom Rdeča kapica je četrti avtorice Irene Svetek, ki se v zadnjih letih posveča tudi pisanju scenarijev za filme (Skupaj) in nadaljevanke ter nanizanke (Mame, Ena žlahtna štorija, Česnovi …). Tožilca pot vodi v manjše mesto na jug Srbije, kjer je bila pred leti na krut način umorjena mlada ženska. Sin, ki je bil priča materinemu umoru, je bil pri štirih letih posvojen in odpeljan v Slovenijo. Na plano pride skrivnostni dnevnik umorjene ženske in zgodba se počasi začne sestavljati, a to je le zgodba v zgodbi, ki nas pripelje do volka, ki je umoril deklico. Roman sicer lahko beremo zgolj kot kriminalko, a nam avtorica v njem razkriva tudi temne plati človeške narave in družbe, v kateri prihaja do zanemarjanja in zlorabe otrok. Rdeča kapica je kriminalka, ki nam razkrije mnogo več, kot le morilca.

Tone Partljič v poznih pisateljskih letih piše odlično literaturo. Po uspešnih romanih Pesnica in Ljudje iz Maribora se v najnovejši zbirki novel Ljudje z otoka iz svojega Maribora odpravi na otok, kamor odhaja na dopust že skoraj 35 let. V novelah opisuje otočane in njihove življenjske zgodbe, ki so se mu za vedno vtisnile v spomin. Piše o preprostih ljudeh, ki zunaj turistične sezone bolj sami kot ne bojujejo boj za preživetje. To je tudi otok žensk: zgodbe o vdovah in čakajočih materah, ki so ostale same, ker so se njihovi možje in otroci podali v svet, da bi našli lažji in boljši način preživetja. Življenje otočanov doživlja kot neke vrste jadransko balado, ki jo mojstrsko stke v prozo, polno atmosfere in življenja.

Piksli je naslov novega romana Jasmina B. Freliha. Gorenjec iz Žabnice je eden najuspešnejših avtorjev mlajše generacije – za svoj prvi roman Na/pol je prejel nagrado za najboljši prvenec (2013) in nagrado Evropske unije za literaturo (2016), za zbirko esejev Bleda svoboda pa Rožančevo nagrado (2018). Piščevi liki v Pikslih so mlada ženska v primežu pohlepa, mlad moški, ki opazuje življenje skozi luknjo v zidu, umetnik, ki s telefonom slika po oknu, spomini zaljubljenega para v trenutku razhoda, delavec, ki izgublja dni in izgubi otroka, umetniki na poti na večerjo, oblikovalec, ki z vlakom pripotuje v čisto negibnost, in nekaj ali nekdo, ki skrbno beleži oblike vseh njihovih stremljenj.

Po treh slovenskih avtorjih je tu še prevodna literatura po materi Slovenca Petra Handkeja. Gre za eno avtorjevih osrednjih proznih del Moje leto v Nikogaršnjem zalivu (1994). S tem imenom poimenuje predmestje v Parizu, kjer se prvoosebni pripovedovalec ustali po mnogih letih popotovanj po svetu. Tam v miru ustvarja, skrbi za hišo in vrt ter se sprehaja po okoliških gozdovih. Hkrati pa si želi popolne preobrazbe. Vendar brez potovanj ne more ne živeti ne pisati, namesto njega pa potujejo njegovi prijatelji. Iz njihovih pisem sestavlja drobce informacij, s katerimi jih spremlja na domišljijskih potovanjih. Prijatelji ne vedo, da piše o njih in da v svojem pisanju potuje z njimi.