Žarek, ki osvetli temo zasvojenosti

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / nedelja, 18. julij 2021 / 07:49

"Šestega junija 2006 smo v Soteski pri Bohinjski Bistrici nastanili prvega člana skupnosti, ki se je vključil iz zapora v Radovljici," o začetkih komune Skupnost Žarek, ki letos beleži petnajstletnico delovanja, pripoveduje Ivanka Berčan, ustanoviteljica in predsednica Društva Žarek ter strokovna vodja komune. Komuna ima danes prostore v Bitnjah v Bohinju, v petnajstih letih pa je v skupnosti bivalo sedeminosemdeset uporabnikov. Poleg tega so v društvu v tem času na različne načine pomagali še več sto zasvojenim, bivšim zasvojenim in njihovim svojcem.

Kako in kdaj je v vas osebno dozorela želja, da se podate na pot pomoči odvisnikom?

Takrat, ko me je poiskal prvi odvisnik in me prosil za pomoč. Takrat so bile v Sloveniji prisotne samo skupnosti Srečanje. Pospremila sem ga tja na razgovor in ga spremljala s pogovori in spodbudami do vključitve v program. Vztrajal je in danes je na dobri poti, ima družino, otroke, delo. Potem so sledili še drugi in bilo je, kot bi se nekaj v meni zganilo: To je to, kar želim delati. Si 'umazati roke' s problemi, prinesti košček miru v nemir teh ljudi, ki jih je zajela tema zasvojenosti. Takrat sem odkrila, da sem že shranjevala razne članke, povezane s to tematiko, da se me je posebno dotaknila knjižica Postaja death Marinke Fritz Kunc, ki jo imam še sedaj.

Verjetno pa ustanovitev komune ni bila prav enostavna, tudi zaradi predsodkov, nepoznavanja ...

Res je. Treba je bilo najti primerno lokacijo, hišo … Tu smo naleteli na razne težave in ovire, saj ljudje ne želijo imeti v bližini skupnosti za zdravljenje zasvojenosti. Tako nam je gospa Marjana Zupančič ponudila v uporabo hišo v Soteski. Ni bilo elektrike, na začetku niti pitne vode, ne sanitarij, tuša … Začeli smo res preprosto, v stiku z naravo. Marsikdo nam je priskočil na pomoč, da smo za silo uredili prostore in začeli s štirimi vzmetnicami in spalnimi vrečami na podstrešju. A smo zavihali rokave in začeli obnovo. V Nomenj smo hodili po pitno vodo, perilo sem prala sama, pozneje mi je pomagala mama uporabnika, tuširat pa smo člane skupnosti vozili najprej k družini na Bohinjsko Belo, ki nam je prijazno odstopila svojo domačo kopalnico. Pozneje smo se dogovorili v hostlu na Bledu in še danes iskrena hvala takratnemu direktorju za to možnost. Potem pa smo s pomočjo prostovoljcev uredili svojo kopalnico in pripeljali vodo v hišo. Za elektriko zvečer je bil agregat pred vrati ... S sodelavci smo se bili pripravljeni žrtvovati, hvala Sašu in Ksenji, ki sta pogosto prišla pomagat.

Toda kmalu ste se morali preseliti, kajne?

To hišo so se odločili prodati in morali smo naprej. Hvaležni smo gospe Marjani in s hvaležnostjo se spominjamo lepih trenutkov, ki so bili edinstveni: pomivanje posode v Savi, umivanje zob zunaj, ko smo zraven opazovali dva polha … Že leta 2006 nas je podprlo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, pa tudi vseh sedem občin Zgornje Gorenjske, za kar smo jim res izredno hvaležni. Dobro besedo za nas je zastavil takratni jeseniški župan, žal že pokojni Boris Bregant. Videl je nastati dnevni center za otroke in mladostnike na Jesenicah in je verjel v nas. Tako so nam leta 2007 občine financirale nakup hiše v Bitnjah pri Bohinjski Bistrici, kjer smo še sedaj. Tudi tu smo vložili veliko truda v obnovo, postopno smo obnavljali, vendar imamo zdaj končno svoj prostor.

Kako pa so vas sprejeli Bohinjci?

Zelo lepo. Pokojni župan Franc Kramar je pogosto ponavljal, da je ponosen na to, da imajo komuno v občini. Res smo hvaležni njemu in vaščanom, ki so nam pomagali s prinašanjem zelenjave, s sadikami, z mnogimi drugimi oblikami pomoči, tudi pri obnovi hiše.

Kako danes deluje skupnost, kakšen je princip njenega delovanja?

Skupnost deluje na živ­ljenjskem pristopu, pridobivanju in utrjevanju življenja v abstinenci. Vsekakor življenje v skupnosti ponuja veliko šolo učenja sodelovanja, medsebojne komunikacije, učenja odgovornosti, pridobivanja samostojnosti, znanj in veščin. Glavni del poti pa je vsekakor spoznavanje sebe, sprejemanje sebe, predelovanje notranjih ran, pridobivanje novih miselnih in vedenjskih vzorcev. Vse to poteka znotraj dnevnega ritma, v katerem se prepletajo delo, sprehodi, učenje, pogovori, skupine … Z vsakim članom se izdela individualni načrt, v katerem si vsak začrta svoje cilje, ki so postopni in se nadgrajujejo in poglabljajo. V skupnosti imamo od leta 2010 tudi mizarsko delavnico, ki nam jo je uspelo vzpostaviti s pomočjo uspešnega razpisa Norveškega finančnega mehanizma. Tako vključujemo tudi mizarskega mojstra Petra Benedika, ki dela z uporabniki in jih uči veščin dela z lesom.

Poudarek pa dajete tudi pridobitvi izobrazbe, iskanju zaposlitve, kajne?

V programu imamo od samega začetka tudi možnost pridobitve poklica, dokončanja že začetega izobraževanja ali pridobitve novega. Učenje poteka v skupnosti, uporabnike pospremimo na konzultacije in na izpite. Po petnajstih mesecih vključenosti uporabnik lahko začne delati izven skupnosti, po delu pa se vrača nazaj v skupnost. Program namreč traja dve leti, po potrebi tudi več. Vsekakor pa je težko vztrajati, se spreminjati, stari vzorci vabijo in vsak, ki vztraja, mora skozi veliko preizkušenj in zmag, da vztraja na poti in dosega cilj dolgotrajne abstinence in normaliziranja življenja.

Koliko vas dela v skupnosti in kako se financirate?

V letu 2005 smo pridobili status društva, ki deluje v javnem interesu, v letu 2012 pa tudi status humanitarne organizacije. Leta 2009 smo dosegli prvo strokovno verifikacijo s strani Socialne zbornice Slovenije, leta 2014 smo jo obnovili, prav tako jo obnavljamo letos. Vsa ta leta smo sofinancirani s strani ministrstva, sedmih občin Zgornje Gorenjske, od leta 2011 pa tudi s strani Fiha. Podpirajo nas tudi donatorji, ki smo jim res hvaležni. Se pa z uporabniki trudimo, da tudi sami pridobimo nekaj sredstev s prodajo izdelkov. V programu delujemo štirje zaposleni: trije strokovni delavci Mitja Dolinar, Alenka Korošec in jaz kot strokovna vodja programa ter ena laična delavka, Petra Opalk. Poleg dela v skupnosti pokrivamo tudi delo v sprejemnem centru skupnosti Žarek, ki deluje na Jesenicah, Bledu in v Radovljici. Imamo tudi skupine za svojce, poleg tega smo prisotni na lokacijah za razgovore z osebami, ki imajo težave z zasvojenostjo, in njihovimi svojci. Na voljo sta dve kontaktni številki: 040/790 345 in 030/348 153.

V petnajstih letih ste pomagali številnim na poti iz zasvojenosti. Kako težka je ta pot?

Vsekakor verjamemo, da se da premagati zasvojenost, vendar ne gre brez podpore, trdne volje in predvsem svobodne odločitve posameznika. Naj navedem nekaj navodil, ki so v pravilniku programa: »Vsaka težava, problem, je izziv. Ko se z njimi soočiš, postaneš močnejši. Naj te padci ne ohromijo in ne vzamejo moči. Vztrajaj na poti. Vsak dan si vzemi čas za tišino. Tako boš v srcu lahko našel odgovor na svoja vprašanja. Vedel boš, kdo si, kaj želiš in kam greš.«