Astor Piazzolla, novi tango

Za ljubitelje tanga je letos velik jubilej: pred sto leti se je rodil Astor Piazzolla (1921–1992). Ta veliki glasbenik je revolucioniral tradicionalni tango v nov slog, imenovan Nuevo tango, vključeval je elemente džeza in klasične glasbe …

Bandoneon, tango harmonika

Poglejmo najprej, kako se je pred sto leti začelo življenje reformatorja tanga. Rodil 11. marca 1921 v Mar del Plati v Argentini, kot edini otrok italijanskih staršev priseljencev. Njegov dedek po očetovi strani, mornar in ribič po imenu Pantaleo Piazzolla, se je konec 19. stoletja priselil v Mar del Plata iz Tranija, morskega pristanišča v jugovzhodni italijanski deželi Apuliji. Leta 1925 se je Astor z družino preselil v Greenwich Village v New Yorku, ki je bila v tistih dneh nasilna soseska, v njej je živela čudna mešanica gangsterjev in pridnih priseljencev. Njegovi starši so delali dolge ure in Piazzolla se je kmalu naučil skrbeti zase na ulici, čeprav je šepal. Doma je poslušal očetove zapise o tango orkestrih Carlosa Gardela in Julia de Cara, že od malih nog pa je bil izpostavljen džezu in klasični glasbi, vključno z Bachom. Bandoneon je začel igrati, potem ko je njegov oče leta 1929 opazil enega v zastavljalnici v New Yorku. / In kaj je bandoneon? »Bandoneon ima večinoma enak značaj kot druge različice harmonik, ki skupaj z orglicami in harmonijem tvorijo posebno podskupino družine aerofonov. Spada med nemške concertine in svoje razlikovalno ime dobi po blagovni znamki nemškega proizvajalca in trgovca concertin Bandu. Tako kot angleška concertina pri britanskih je bil bandoneon priljubljen pri nemških mornarjih, s katerim so krajšali čas sebi in sopotnikom na dolgih čezoceanskih plovbah. Tako je prispel tudi v Argentino hkrati z valom ekonomskega izseljevanja iz Evrope konec 19. stoletja, v katerem je bila močno zastopana tudi italijanska populacija, katere potomec je Piazzolla. Ni torej naključje, da se je zgodovinsko srečanje tanga in bandoneona pripetilo v pristaniških beznicah in revnih četrtih Buenos Airesa in Montevidea, ki so nudila zatočišče novemu in staremu revnemu in izkoriščanemu prebivalstvu različnih etničnih pripadnosti in kulturnih, torej glasbenih razlik. Čeprav je bil ta nemški izum močno priljubljen tudi v drugih popularnih glasbah tistega časa, je bila od Piazzolle dalje 'duša bandoneona' seveda zvezana z 'dušo tanga'.« To o tango harmoniki pove Bratko Bibič, harmonikar in skladatelj ter avtor knjige Harmonika za Butalce. In doda, da je bil Piazzolla tudi prvi, ki se je odločil bandoneon igrati stoje, pri čemer je eno nogo oprl na podstavek. / V Astorjevem glasbenem razvoju je odločilno vlogo odigrala legendarna francoska profesorica kompozicije Nadia Boulanger. Piazzolla je njuno odločilno srečanje opisal takole: »Pisal sem simfonije, komorno glasbo, godalne kvartete. Toda ko je Nadia Boulanger analizirala mojo glasbo, se je pritožila, da tam ne najde nobenega Piazzolle. Lahko je našla Ravela in Stravinskega, morda Belo Bartoka ali Hindemitha – nikoli pa Piazzolle. Resnica je, da me je bilo sram povedati, da sem tangoglasbenik, da sem delal v javnih hišah in kabaretih Buenos Airesa. Ko sem bil mlad, je bila 'tangoglasbenik' umazana oznaka v Argentini. To je bilo podtalje. Toda Nadia me je prisilila, da sem ji na klavirju zaigral tangoskladbo, nato pa je rekla: 'Ti idiot, a ne veš? To je pravi Piazzolla, ne tisto drugo. Vso tisto drugo glasbo lahko zavržeš.'« In tako se je tudi zgodilo. Piazzolla je uvedel svoj novi tango.

Koncertni tango

Kakšna je torej razlika med tradicionalnim in koncertnim tangom? Razloži jo harmonikar in skladatelj Jure Tori. »Tango je vsesplošno prepoznaven predvsem po Astorju Piazzolli. Astorja poznajo vsi v glasbenem svetu in širše. Namreč tango je bil prej poznan le v plesnem svetu. Astor pa ni želel igrati plesne, komercialne glasbe. Ustvaril je koncertni tango, tango nuevo. V plesnem svetu tanga Astor še zdaj ni priljubljen. Tango je ples. Astorja pa vidim predvsem kot enega največjih skladateljev, zagotovo pa kralja in izumitelja nuevo tanga.«

Argentinci so čustveni

Preberimo še, kaj je o nasprotovanju njegovemu predrugačenju tanga in lastni neomajnosti povedal Astor Piazzolla sam. »Dejali so mi, da se mi je zmešalo, da sem Marsovec – vse, le človek tanga ne. Nekdo me je pretepel na ulici pred kabaretom, ker sem po njegovih besedah spreminjal glasbo! Menim, da je šlo za čustveno težavo. Toda tradicionalni tango je dolgočasen. Ponavlja se – iste stare melodije, iste poceni harmonije. Igraš kot robot. Hotel sem narediti spremembo – to imam v krvi. Našel sem nov način skladanja in nov način igranja, nov izraz. Zapomniti si morate: Argentinci so čustveni.« (Vira: Pina Gabrijan, MMC RTV SLO in Wikipedija)