Netopirji živijo tudi v cerkvah

V Sloveniji imamo trideset vrst različnih netopirjev, od tega jih triindvajset prebiva tudi v cerkvah in gradovih ter drugih objektih kulturne dediščine. Čeprav te zavarovane živali za ljudi marsikdaj predstavljajo zgolj nadlogo, pa je sobivanje z njimi mogoče z nekaterimi preprostimi ukrepi.

Pred kratkim sta biologa in strokovnjaka za varstvo netopirjev Primož Presetnik in Aja Zamolo izdala prvo publikacijo o netopirjih v stavbah kulturne dediščine pri nas.

Biologi so v zadnjih dvajsetih letih pregledali 1710 stavb kulturne dediščine, netopirje pa so našli v 82 odstotkih vseh stavb oz. v več kot 1350 cerkvah in 44 gradovih. V 37 odstotkih stavb pa so potrdili nekaj manj kot 780 porodniških skupin različnih vrst. V stavbah kulturne dediščine so našli najmanj 23 izmed skupno 30 vrst v Sloveniji živečih netopirjev.

V posameznem kotišču načeloma ni bilo več kot sto netopirjev, v posameznih primerih pa so našteli tudi več kot petsto ali celo več kot tisoč odraslih živali. Na Gorenjskem so tako denimo v Cerkvi Marijinega vnebovzetja v Cerkljah našteli 123 netopirjev vrste mali podkovnjak in kar 583 osebkov navadnega netopirja. Po številu različnih vrst, ki so jih našteli v posameznem objektu, z enajstimi prednjači grad Grad na Goričkem, na Gorenjskem pa so denimo štiri vrste našteli v cerkvi sv. Vida v Spodnjih Dupljah in cerkvi sv. Kancijana v Domžalah, tri pa v cerkvi sv. Petra v Selcih.

Kot v knjižici, ki je prosto dostopna na spletu, pojasnjujeta avtorja, je med razlogi, da so netopirji »posvojili« stavbe kulturne dediščine, dejstvo, da so objekti v prostoru že stoletja in da v njih navadno nihče ne živi.

A netopirji za skrbnike objektov večkrat predstavljajo nadlogo, predvsem zaradi iztrebkov – teh se lahko nabere celo do deset kilogramov letno. Zaradi tega mnogi skrbniki zaprejo preletne odprtine in netopirjem preprečijo vstop, s tem pa uničijo kotišče zavarovanih živali. Še posebno nevarno je zapiranje odprtin z mrežami s celicami okoli enega centimetra, v katere se lahko zapletejo ter se poškodujejo ali poginejo. Nevarnosti na netopirje prežijo tudi ob obnovah stavb, škodi pa jim nočno osvetljevanje objektov z močnimi reflektorji, ki jim lahko zmede bioritem, opozarjata biologa. Večina vrst, ki domujejo v stavbah kulturne dediščine, je pri nas ogrožena. Avtorja želita s knjižico, ki je del integriranega projekta LIFE za okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji, opozoriti, da so mnoga stavbna kotišča netopirjev zelo ogrožena, ter vzbuditi občudovanje in ohranjanje teh stavb ne le v smislu kulturnega izročila, temveč tudi kot naravne vrednote.

Kot pojasnjujeta Presetnik in Zamolova, je miroljubno sobivanje netopirjev in človeka mogoče, pripravne rešitve pa zelo poceni. Podest iz desk nad zvonovi denimo prepreči onesnaževanja z netopirskimi iztrebki – gvanom, dele stavb, ki jih netopirji navadno ne uporabljajo, pa lahko zastremo. Ob prenovah stavb pa se je treba posvetovati tudi s strokovnjaki za ohranjanje narave, ki bodo skupaj z upravljavci stavb pripravili načrt, kdaj in kako lahko obnova poteka.

Da bi to zanimivo vrsto, ki med ljudmi po krivem ni prav priljubljena, čim bolj približala bralcu, sta avtorja nanizala celo vrsto zanimivosti o teh živalih. Tako v knjižici med drugim izvemo, da nekateri netopirji lahko živijo tudi trideset let, da dolgokrili netopir lahko leti s hitrostjo do šestdeset kilometrov na uro, da lahko v eni noči poje od tretjine do polovice lastne teže plena in da je gvano, netopirjevi iztrebki, odlično gnojilo.