»Vzgojna« javna usmrtitev

Besedilo: Peter Colnar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 11. julij 2021 / 08:45

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (310)

Časi se spreminjajo in mi z njimi, se rekli stari Rimljani. Tisto, kar je bilo nekoč dovoljeno, prepričljivo, celo zahtevano in vzgojno, je danes grozljivo. Tako je tudi z javnimi usmrtitvami, tudi v slovenskih deželah. Pri nas je bila zadnja javna usmrtitev 12. julija 1865 v Novem mestu. V slovenskem časopisju vse do leta 1876 ni zaslediti dvoma v utemeljenost smrtne kazni. Tedaj se je za odpravo zavzel Karel Slanc.

Grozljivi prizori »visenja hudodelcev med nebom in zemljo«, o katerih poroča časopisje, naj bi imeli vzgojni in strašilni učinek. Smrtna kazen je bila drastično vzgojno sredstvo – ne za obsojenca, temveč za družbo. Svarila naj bi pred zločinskim življenjem. Javna usmrtitev naj bi bila poseben opomin zlasti za starše, ki lahko še vplivajo na prihodnost svojih otrok. Zato je bila prisotnost otrok in mladine na morišču zaželena. Nasilni konec življenja naj bi bil koristno svarilo. O tem so bili prepričani.

Morilčeva »smrt za smrt« se je zdelo samo po sebi razumljivo pravilo. Slovenski narod je smrtno kazen še leta 1882 razglasil celo za »orožje, s katerim se brani človeška družba.« S tem svojim stališčem je nedvomno izrazil mišljenje velike večine prebivalstva na Slovenskem. Ne le v očeh večine slovenskega, temveč tudi avstrijskega prebivalstva pred prvo svetovno vojno je bila smrtna kazen pač kazen, sicer strahotnejša kot druge, toda kazen za prav tako strahotno kaznivo dejanje in zato izpolnitev in zadostitev pravice.

Naravnost fascinantni so podatki o številu ljudi, ki so prisostvovali javnim usmrtitvam. Novice poročajo, da se je javne usmrtitve dveh Italijanov leta 1861 v Ljubljani udeležilo šest do sedem tisoč ljudi. Ogromna množica radovednežev se je zbrala tudi »na gavgah« na Marofu v Novem mestu, kjer so zaradi naklepnega umora obesili Uršo Stare, Mico Grafut in Antona Lokarja. Zločin je na široko odmeval po Dolenjskem. Ljudje so razgrabili smrtno sodbo, ki jo je natisnil novomeški tiskar Tandler. Ob obešanju je bilo navzočih menda več kot pet tisoč ljudi, medtem ko je Novo mesto takrat štelo nekaj več kot dva tisoč prebivalcev. Po usmrtitvi so uspešno prodajali tudi razmnoženo risbo vseh treh obešencev.

Leta 1867 so v poslanski zbornici sprejeli sklep, ki je odpravil javne usmrtitve. Tako so se javne eksekucije dokončno umaknile za jetniške zidove, smrtna kazen z obešanjem pa je ostala. Javni spektakel kaznovanja s smrtjo so zamenjala skrita morišča.

Zanimivi Gorenjci tedna in dogodki iz dežele Kranjske:

V Žabnici pri Škofji Loki se je 14. 7. 1893 rodila mladinska pisateljica Kristina (Krista) Hafner. Leta 1935 je objavila povest Šimnov Lipe, ki je dve leti prej izhajala v časopisu Naš rod. Med drugo svetovno vojno je urejala slovenske čitanke in pravljice, ki jih je opremil slikar Jože Beranek, ki so ga leta 1945 umorili. Hafnerjeva se je po letu 1945 upokojila in ni več objavljala.

V Tržiču se je 15. 7. 1799 rodil slovenski pesnik Ignac Holzapfel. Vpliv druženja z Barago je povzročil, da ni postal janzenistovski rigorist. Druga njegova značilna črta je bila, da je vsaj že v bogoslovnih letih pripadal tisti skupini kranjskih dijakov, ki je sprejela misel, da hoče nadaljevati Vodnikovo prizadevanje za uveljavljenje slovenske posvetne poezije.

V Železnikih se je 17. 7. 1884 rodil inženir in strojnik Josip Boncelj. Leta 1927 je postal redni profesor na Tehniški fakulteti v Zagrebu. Leta 1928 je v Zagrebu ustanovil Zavod za konstrukcijo strojnih delov. Bil je njegov prvi predstojnik.