Kača se nas boji bolj, kot se mi nje

Davor Ros iz Zgornjih Gorij je že pri treh letih z vedrom v gozd odnašal kuščarje, kače in druge živali iz hiše ali z vrta, da so imele v naravnem okolju svoj mir in so bile na varnem pred človekom. Naklonjenost do vseh živali ga je čez leta pripeljala do dela predvsem s kačami in netopirji. Oboji imajo pri njem posebno mesto in že nekoč je ljudem zameril sovražno nastrojen odnos do živali, ki jih pogosto niti ne poznajo in jim zaradi tega neupravičeno škodujejo.

Davor Ros je prostovoljec Ambulante za male, divje in eksotične živali in azila Golob, ki se ukvarja z oskrbo in rehabilitacijo ogroženih živalskih vrst, z Zlatkom Golobom na čelu. »Bistvo in namen azila je oskrba poškodovanih živali, ki se jih nato rehabilitira in izpusti nazaj v njihovo naravno okolje, kjer jim je tudi mesto, in prav vsaka od njih predstavlja pomemben košček mozaika, ki ga moramo varovati vsi,« je pojasnil sogovornik. V azilu nudijo tudi nasvete glede prve pomoči ob najdbi poškodovane živali. »Samo prostovoljstvo zajema zlasti svetovanje po telefonu. Na področju kač in netopirjev, za katere me največkrat pokličejo, naslavljajo tudi informativna vprašanja, kje se zadržujejo določene kače, ali so netopirji nevarni in podobno,« je dejal in nadaljeval: »V primeru, da žival zatava v hišo, avto, atrij ali garažo in sama ne najde izhoda, jo na terenu varno ujamemo in izpustimo na varnem kraju. Letos je takšnih premestitev precej, pozivi in prošnje za pomoč pa ne pridejo zgolj od ljudi, temveč tudi od gasilcev ali policije. Velja poudariti, da ob najdbi poškodovane in ogrožene živali lahko pokličete tudi na 112.«

Kljub temu da danes vražam, ki so bile po besedah Rosa že leta 1880 za lase privlečene, v večini ne verjamemo več, se srečuje tudi s klici nosečnic, ki sprašujejo, ali kače res zavohajo njihove hormone in jim pridejo iz prsi pit mleko in ali bodo netopirji spili kri njihovim otrokom. »Trenutno je klasificiranih več kot 1400 vrst netopirjev in le tri izmed njih se prehranjujejo s krvjo. Vse tri živijo v Srednji ter Južni Ameriki in se povečini premikajo po tleh ter hranijo na divjih prašičih,« je pojasnil in dodal, da so tudi glede kač razširjena negativna prepričanja. »Drži, da delujejo zgolj po nagonih in niso zmožne čustvovanja, niso pa zaradi tega zlobne. Rešena kača ne bo pokazala hvaležnosti, medtem ko jo srnjad mogoče bo. A zavedati se moramo, da so kače milijone let del narave in si že zaradi tega zaslužijo spoštovanje, pomoč pri preživetju in sobivanju.«

Kot je pojasnil Ros, v Sloveniji lahko opazimo dvanajst vrst kač, izmed katerih je enajst avtohtonih in ena pogojno opažena. Med njimi je velika večina nestrupenih, vse pa so človeku nenevarne, če jih pustimo pri miru. Mačjeoka kača je edina polstrupena kača v Sloveniji, imamo pa tudi tri strupene predstavnike gadov iz rodu Vipera, in sicer modrasa, navadnega gada in laškega gada. Najpogostejši je modras, ki se ob srečanju s človekom umakne, do ugrizov pa prihaja predvsem zaradi posegov človeka vanj in v njegov prostor.

Na Gorenjskem bomo v sredogorju srečali gada in modrasa, ob skoraj vseh vodovjih belouške in kobranke, splošno razširjene so smokulje, precej pogosti so tudi navadni goži. »Navadnega goža vidimo pogosteje, kot si mislimo, saj gre za tako imenovano Eskulapovo kačo in je upodobljen tudi na zvezdi življenja, modri šesterokraki zvezdi, ki je simbol medicine in jo vidimo praktično na vseh reševalnih vozilih in uniformah že od 1963,« je povedal.

Kače se zadržujejo na prisojnih straneh, kjer se upre sonce in so temperature nekoliko višje, ob najhujši vročini se sicer umaknejo na hladnejše predele. Aktivne pa so tudi ponoči, ko lovijo. Pretekla zima, ki je bila ena milejših, in naraščanje števila glodavcev, ki kačam predstavljajo hrano, se odražata v nekoliko večji oziroma večkrat opaženi populaciji kač. »Glede na splošen upad v zadnjih desetletjih je ta podatek zelo dobrodošel, saj so kače nepogrešljiv in nujen del vsakega ekosistema, zato prav vsak osebek šteje,« je poudaril Ros.

Kače niso napadalne

Če naletimo na kačo v njenem naravnem okolju, jo pustimo pri miru, se ji izognemo, je ne drezamo niti se ji ne približujemo – in o vsem tem podučimo tudi otroke. »Nobena kača po naravi ni napadalna in se človeku umakne, če le ima možnost. Radi govorimo o strahu pred kačami, toda resnica je ta, da se kače bojijo nas veliko bolj, kot se mi njih. S svojo pojavo jim namreč predstavljamo nevarnost,« je dejal.

Kačji ugrizi so po njegovem skoraj vedno posledica posega v žival in plod človekove nepremišljenosti. »Ugriz bi zlahka preprečiti tako, da bi žival pustili pri miru,« je poudaril in nadaljeval: »Ker pa se kljub previdnosti lahko zgodi kačji ugriz, je modro poznati napotke. Najprej zagotovimo varnost, da ne pride do ponovnega ugriza, pri čemer kače nikakor ne poškodujemo ali ubijemo, temveč poškodovanca odmaknemo stran. Zelo verjetno se bo po ugrizu kača sama umaknila na varno in čim dlje od ljudi. Če kače, ki nas je ugriznila, nismo dobro videli, preventivno ravnamo, kot da je bil ugriz strupenjače. Poškodovani naj miruje, ne hodi, ne uživa hrane ali alkohola, lahko pije vodo. Kakršnikoli posegi v samo rano so nesmiselni, saj je strup že v organizmu in zarezovanje, izsesavanje in podobno ne bo nič spremenilo, največkrat naredi samo še več škode. V vsakem primeru je treba poiskati zdravniško pomoč.«

Kot pravi Ros, kače v naravnem okolju najbolj ogroža človek in njegova nepremišljena dejanja. »Odvzemamo jim življenjski habitat, s pesticidi zastrupljamo hrano, posegamo v gozdove, vodovja, uničujemo brežine, in kar je najkrutejše, ne pustimo jih pri miru in jih pobijamo,« je opozoril Ros in poudaril, da je vsako ravnanje, ki bo privedlo do sprememb na bolje, pomembno za na videz še tako majhno in nepomembno žival. »Treba bi bilo sprejeti tudi določene odločitve na državni ravni, ki bi pomagale izboljšati razmere za vse vrste kač, ki jih najdemo pri nas,« je sklenil.