Kamniška Veronika

Pretekli konec tedna sem zatavala v kamniške konce, na 1580 metrov visoki vrh, imenovan Kamniški Dedec, ki je prvi vrh v grebenu bolj znanih Zeleniških špic. Zabavno poimenovanje, ki je povezano s krajevnimi pripovedkami, ki trdijo, da je okamnitev kazen za prelomljeno obljubo, nezvestobo ali sovraštvo. In tako v Sloveniji srečamo kar precej »dedcev« in »bab« z žalostnimi usodami. Potep se je torej začel po ustaljenem vzorcu – s sopihanjem proti enemu izmed lepših razgledov nad dolino Kamniške Bistrice, se nadaljeval s skokom v mrzel tolmun pod štirideset metrov visokim slapom Orglice in se izpel ob kepici sladoleda v središču Kamnika, kje se mi je v misli prikradla legenda o kamniški Veroniki.

Pred davnimi časi so v Kamniku živeli trije bratje – delavni, priljubljeni in vsi trije izučeni za duhovnike. Velika želja meščanov je bila, da bi bratje prvo mašo darovali v novi cerkvi, in tako so zbirali denar, nad mestnim jedrom pa je počasi rasla bela cerkvica. Tik pred koncem pa so jim denarci pošli, zato so ponižno potrkali na grajska vrata Malega gradu, kjer je živela lepa in bogata gospa Veronika. Po mestu so se širile govorice, da ima gospa cele kadi denarja, a njena prevzetna in skopa duša le redkokdaj priskoči na pomoč. Ko je Veronika zaslišala njihovo prošnjo, je zaklela tako naglas, da jo je slišalo tudi pravično nebo: »Raje se pri tej priči spremenim v kačo, kot da bi dala en sam dinar za vaše prazno delo!« In tako se je lepa gospa v trenutku spremenila v pol kačo pol žensko, grad je zajelo neurje, ga podrlo do tal, pod seboj pa je pokopal zakleto Veroniko, ki še danes čaka na svojega rešitelja.

Kaj ni zanimivo, da o skoraj vsakem večjem slovenskem kraju obstajajo bajke, legende, zgodbe in prerokbe, ki nas preko domišljijskega sveta popeljejo do skoraj razumnih razlag o lepotah Slovenije, ki jim brezpogojno verjamejo otroci in ob katerih se muzamo odrasli? Tako kot vsi drugi vrtčevski malčki sem se tudi jaz najprej srečala z legendo o dobrem kralju Matjažu, nekaj let kasneje s trudom napenjala oči, ko mi je oče na poti proti Slemenu potrpežljivo kazal obraz ajdovske deklice. Nato so nas v osnovni šoli zasipavali z legendami o grofih Celjskih, prepovedani ljubezni ob Cerkniškem jezeru, hudiču, ki je odnesel gozd, in čudnem možicu na Čatežu. Danes pa z zanimanjem raziskujem izpeljanke in skrivnosti, ki tičijo za hudomušnimi imeni vrhov, po katerih lazim in se sama pri sebi smejim slovenski domišljiji, ki resnično nima meja.