Prelomnice, ki nas zaznamujejo

»V naši družini smo imeli v vsakem rodu, v vsaki generaciji borce za domovino. Praded se je boril na soški fronti, tam je bil tudi ranjen v nogo. Ker ni dobil prave zdravniške oskrbe, se mu rana ni nikoli zaprla, ves čas je 'nekaj' teklo ven. Bolelo ga je, zato je bil tudi zadirčen, vzkipljiv, hitro je udaril,« pripoveduje Ines.

»Bolj mu je bilo mar za lastno počutje kot za kmetijo, zato je začelo vse skupaj propadati. Šele ko je premoženje prepisal na deda, ko se je ta z nečloveškimi napori potrudil, da kmetije niso prodali na dražbi, so počasi zlezli na zeleno vejo. Imel pa je veliko smolo, ker se je neprimerno poročil. Vzel je dekle iz zavedne družine. Sam se je med vojno boril na strani domobrancev, žena pa je kot mladenka pomagala partizanom. Različni ideologiji, ki sta ji pripadala, je bilo težko usklajevati. Med njima je občasno izbruhnilo veliko sovraštva, kar pa ju ni zadržalo, da ne bi tudi v 'starosti', sredi štiridesetih, spočela treh otrok. Bila sem priča trenutkom, ko sta drug drugemu grozila celo s smrtjo. Nikoli ne bom pozabila! Nisem mogla doumeti, kako sta lahko zvečer ta bes pustila pred vrati spalnice, kjer sta se potem ljubila kot vsi čisto običajni smrtniki. Eden od dedovih bratov je zaradi političnih nasprotij z lovsko puško hudo ranil sestro. V zaporu je presedel osem let, pa ga ni čisto nič izučilo. Pravzaprav tudi njegove sestre ne. Njuni potomci se ne družijo niti ne komunicirajo med seboj.

Moja mama, rojena leta 1947, se je že v zgodnji mladosti zaklela, da se ne bo nikoli poročila. Na smrt se je bala, da bi se zaljubila v nekoga, ki ji ne bi bil kos ali pa bi bil politično drugače opredeljen. Bila je zelo inteligentna, sama si je izborila pot do visoke izobrazbe. Poučevala je jezike in prevajala strokovne članke. Potem je spoznala mojega očeta, profesorja na eni od srednjih šol. Bil je vdovec, sam je skrbel za dva majhna otroka. Se ji je zasmilil ali pa ga je imela iskreno rada, ko sta stopila pred matičarja? Tega vse do njene smrti nisem mogla razvozlati. O čustvih se je zelo nerada pogovarjala. Noseča je bila vsaj trikrat, donosila je le mene. Polbrata, ki sta bila ob mojem rojstvu stara osem in deset let, sta me razvajala in imela zelo rada. Se pa spomnim, da nismo nikoli hodili na proslave, ob državnih praznikih je bila televizija zapečatena. V otroštvu nisem videla partizanskega filma! Včasih se mi je mamina strogost zdela krivična! Ko smo se v osnovni in srednji šoli na dolgo in široko učili o različnih partizanskih bitkah, mi je mama večkrat rekla: 'Nauči se jih za petico, pozabi jih za desetico!'

Da mami in oči razmišljata drugače, sem spoznala pred malo več kot tridesetimi leti, ko smo se že začeli pogovarjati o osamosvojitvi. Enkrat samkrat se je mami spozabila ter spregovorila o svojih čustvih. Povedala mi je, da bo dan, ko bomo imeli svojo državo, zanjo najsrečnejši dan v življenju. Čisto drugače je razmišljal oči. Osamosvojitev se mu je zdela katastrofa. Prepričan je bil, da nas bodo razgrabili sosedje in da od Slovenije ne bo ostalo čisto nič. Zaradi mame in njenega vesela pričakovanja se je umaknil v kabinet, tja smo mu nosili tudi zajtrke in kosila. Trdno je verjel, da bomo, če se odcepimo, jedli travo. Čeprav sem bila sredi izpitov na Filozofski fakulteti, me je, kmalu po najavi mitinga resnice v Ljubljani, prosil, da zaradi varnosti za nekaj časa odidem v London, kjer je živel njegov brat. Nikoli se nista marala (brat je bil gej), a v sili hudič še muhe žre …

Žal pa sta tudi polbrata pustila očeta na cedilu. Eden se je pridružil Teritorialni obrambi, drugi je v neki zapuščeni hiši, stran od 'civilizacije', skupaj s prijatelji skrbel za skladišče, polno konzervirane hrane, različnih pušk, orodja in oblačil. Tam so bile tudi škatle s tehničnim blagom. Kakšnim, mi ni povedal. Ko sem ga vprašala, kaj jim bo, mi je rekel, da se bodo borili za Slovenijo, pa naj stane, kolikor hoče. Upal je, da bo oči prej ali slej prišel k pameti.

Osamosvojitvena vojna se je kmalu končala, napete zamere znotraj družine pa so ostale. Tudi ko sem se vrnila iz Anglije, kjer sem diplomirala, ni bilo nič bolje. Oči je svojima sinovoma strašno zameril, da sta obrnila hrbet Jugoslaviji, ki mu je zelo veliko pomenila. Do mene je gojil nežna in prijazna čustva. Bil je ponosen na mojega takratnega fanta, umetnika, ki je veliko obetal. Jokal je, ko sva prekinila zvezo. Zaradi preglobokih kulturnih razlik se pač ni obnesla. Žal nisem bila rojena, da bi se prilagajala moškemu egu. Ne takrat ne danes. Pri tridesetih sem se poročila s Kristianom, potomcem argentinskih Slovencev. Spoznala sva se na Dunaju. Na začetku ni znal besedice slovensko, kar je bilo po eni strani logično, saj se s slovensko skupnostjo njegovi niso družili. Oče je bil po rodu iz Peruja, rad je imel življenje brez obveznosti. Družina je živela revno, tudi mama je rada kaj popila … Kristian je kot zelo nadarjen učenec dobil štipendijo in se preselil v Evropo. Moram reči, da je s časom govoril lepšo slovenščino od mene. Moji starši so zelo zabavno odreagirali, ko so ga spoznali: mami mi je zamerila, da sem si izbrala moškega, ki je bil za pol glave manjši od mene, oči pa ni mogel doumeti, da sem se spentljala s ''ta belim'' Argentincem. Ne boste verjeli: vse do odhoda v dom, je imel v svoji delovni sobi sliko Maršala, mama pa – šele na starost, prej ne – polno različnih nabožnih kipcev in podobic. Spala sta v ločenih sobah.

Moj mož, najboljši od najboljših na svetu, ki mi je stal ob strani v dobrem in slabem, je umrl v prometni nesreči 28. decembra 2014. Isti dan, kot je strmoglavilo letalo na poti iz indonezijskega mesta Surabaya v Singapur. Na letališče se je peljal po poslovnega partnerja, ne da bi vedel, da je ta nekaj minut prej umrl v letalski nesreči … Bila sem tri mesece noseča. Novica o smrti me je spravila na kolena. Splavila sem. Nikoli več se nisem navezala na nobenega moškega. Živim mirno, tako kot mi ustreza. A če le morem, pomagam nadarjenim mladim, da lažje in hitreje ulovijo svoje sanje!«

(Konec)