Tek mu je dal čas za premislek

Po številnih uspehih in 13-letni tekmovalni poti je Sandi Novak, slepi maratonec iz Dupelj, ki v juliju praznuje 48 let, sklenil tekmovalno tekaško kariero. Njegovo življenje se je drastično spremenilo leta 2005, ko je po nesrečnem dogodku izgubil vid. Neprijetne občutke in energijo je sprostil s tekom. Na tiskovni konferenci ob zaključku se je zahvalil družini, ekipi in vsem prijateljem, ki so mu stali ob strani na poti do uspeha.

Preden je danes vrhunski maratonec Sandi Novak stopil na pot profesionalnega športa, je bil poklicni mizar, ki mu je nesrečni dogodek spremenil življenje. Leta 2005 je na fantovščini padel in zaradi poškodbe glave popolnoma oslepel na levo oko, na desno zazna svetlobo. Že med rehabilitacijo na URI Soča se je podal na tekalno stezo in s tekom dal iz sebe vso agresijo in jezo, ki sta se kopičili v njem. »Bil sem vzkipljiv in razdražljiv. Tek mi je pomagal prebroditi težke trenutke in me pripeljal do tega, da besede 'ne zmorem' ne obstajajo. Poleg tega sem še malce trmast in ob podpori dobrih prijateljev in ekipe sem dosegel več, kot bi si kadarkoli drznil sanjati,« je pojasnil Sandi Novak, ki se je po rehabilitaciji pridružil Centru Korak, kjer so ga spodbujali in nudili pomoč. »Ob teku si le ti, si sam s seboj. Tek ti ponuditi čas za premislek, te sprosti ter zbistri glavo in telo,« je še poudaril.

Bilo je leto 2008, ko je pretekel svoj prvi maraton v Ljubljani, kjer je skupno nastopil petkrat. »Na svojem prvem maratonu sem premagal samega sebe in dokazal, da tudi invalidi zmoremo,« je dejal. Nanizal je še štiri maratone v Londonu, tri v Dubaju, po enega v Berlinu in Hannovru. Leta 2013 se je na svetovnem prvenstvu v Lyonu uvrstil na sedmo mesto v maratonu, leto zatem pa je bil na EP v Walesu četrti na pet tisoč metrov. Leta 2016 je nastopil na paraolimpijskih igrah v brazilskem Riu, kjer je osvojil osmo mesto. Med drugim je nastopil na 15 polmaratonih, odtekel tudi več dobrodelnih maratonov in se leta 2019 povzpel na Triglav. Januarja lani je ob spremstvu Romana Kejžarja in Martina Pintarja pritekel do norme za Tokio, a igre so bile za eno leto prestavljene. Sloveniji je pripadla le ena kvota v paraatletiki in poleg Novaka je bil kandidat še metalec diska Henrik Plank. Na podlagi rezultatov je Komisija za tekmovalni šport pri Zvezi za šport invalidov Slovenije – Slovenskem paralimpijskem komiteju odločila, da na igre v Tokio letos potuje Plank in Novaku so se druge olimpijske igre žal izmuznile iz rok.

Šteje vsaka sekunda

Na poti do uspeha je Sandiju Novaku ves čas stal ob strani vodja njegove ekipe in dober prijatelj Primož Černilec, s katerim je treniral do leta 2012, ko se je ekipi pridružil trener in sotekač Roman Kejžar. »Sotekač je zelo pomemben, saj me vodi mimo ovir, zato mora biti vedno vsaj dvajset odstotkov bolje kondicijsko pripravljen, da ob meni teče sproščeno in neobremenjeno. On so moje oči in pot do cilja,« je povedal Novak. Prve maratone sta z njim pretekla Primož Černilec in Klemen Triler. Ko je Novak zanju poslal prehiter, ju je zamenjal Roman Kejžar. Na olimpijskih igrah in v Dubaju je z njim tekel tudi Urban Jereb, v Londonu pa Martin Pintar in Tone Kosmač. Z njihovo pomočjo je uspešno premagoval 42 kilometrov in 195 metrov dolge maratone. »Ti zadnji metri so včasih ključni. Za doseganje najboljših rezultatov namreč šteje vsaka sekunda in meter. Lani sem na primer v Dubaju le za tri sekunde ujel olimpijsko normo,« je poudaril sogovornik, ki je svoj osebni rekord zabeležil ravno v Dubaju, ko je maraton pretekel v 2 urah, 39 minutah in 57 sekundah, kar pomeni, da je kilometer pretekel v treh minutah in 47 sekundah.

Slepi maratonec je sicer v letih tekmovalne kariere na teden pretekel od 130 do 150 kilometrov. Pri tem je dodal, da vrhunski šport pomeni tudi veliko odrekanja in prilagajanja. »Odpoveš se prostemu času in zabavi, hrana je prilagojena, pravzaprav se vse vrti okoli treningov in tekem. Zato je bil čas, da si umirim življenje in zaživim. Poleg tega sta na konec tekmovalne poti nekoliko vplivala tudi moja starost in dejstvo, da nisem bil izbran na letošnje olimpijske igre, zato se mi je zdel primeren trenutek, da se poslovim,« je razloge za zaključek kariere strnil Novak in dodal spomine na najtežji in najlepši trenutek v svoji karieri: »Na ljubljanskem maratonu sem moral na 39. kilometru odstopiti, ker telo ni zmoglo, tedaj mi je bilo težko. A če s spomini zaobjamem celotno tekmovalno kariero, brez dvoma zatrdim, da smo se vedno imeli lepo, nanizali smo neskončno veliko anekdot in pripetljajev, ki bi jih bilo vredno zapisati v knjigo.«

Novim izzivom naproti

Po uradnem zaključku tekmovalne kariere, ki ga je zaznamoval s tiskovno konferenco v Domu oddiha ZDSSS Okroglo, se njegova športna pot ne bo končala. Pred njim je še obilica izzivov in novih ciljev. »Še vedno bom tekel, osvajal kilometre in vrhove. Morda bom sodeloval tudi pri Planinskem društvu Kranj, kjer bom prenašal svoje znanje in izkušnje pri delu z invalidi,« je dejal Novak, tudi tudi član Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Kranj. Eden izmed njegovih ciljev je premagati en kilometer v času pod tremi minutami in petnajstimi sekundami. Njegov trenutni najboljši čas je tri minute in 23 sekund. Posvetil se bo steznemu in vrtnemu kegljanju, namiznemu tenisu za slepe, morda tudi pikadu oziroma kot pravi Novak – hobi športom. Ob koncu nam je slepi maratonec še zaupal, kdo je Sandi Novak poleg vrhunskega tekača. »Je preprost fant, ki je vedno dobre volje, se rad pogovarja in kuha. Sedaj, ko ne bom več tekmoval s časom, pa se bom med tekom lahko ozrl še za kakšnim brhkim dekletom,« je v šali sklenil Sandi Novak.