Alojzij Knafelc in njegov pečat Slovenije

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (308)

Ni Slovenca, ki bi v svojem življenju zapustil tolikokrat ponovljeno znamenje, kot ga je s planinsko markacijo kartograf in planinec Alojzij Knafelc. Markacijo, belo piko, obdano z rdečim kolobarjem, srečujemo praktično po vseh slovenskih gorah, tudi kot nekakšen pečat slovenstva.

Rodil se je 23. junija 1859 v Šmihelu pri Novem mestu. Po končani gimnaziji je služboval kot učitelj, potem pa je kot risar sodeloval pri konstrukciji železniške povezave med Hrpeljami in Kozino. Ko je bil premeščen v Beljak, je bil leta 1900 med ustanovitelji ziljske podružnice Slovenskega planinskega društva. Med letoma 1906 in 1915 je služboval v Trstu, potem pa do upokojitve leta 1922 na Češkem in v Zagrebu.

Leta 1922 je postal načelnik markacijskega odseka Slovenskega planinskega društva, leta 1923 pa je sam prebarval celoten Aljažev stolp. Leto prej je za Planinski vestnik napisal navodila za markiranje poti in izdelavo smerokazov, ki so leta 1924 izšla v samostojni publikaciji. Knafelčev seznam smerokazov je leta 1936 obsegal natančno 466 tabel.

Od leta 1928 do smrti leta 1937 v Ljubljani je bil oskrbnik Koče pri Triglavskih jezerih. Na to opozarja spominska plošča na skali ob jezeru. Narisal je vrsto grebenskih kart, med drugim Julijcev in Kamniških Alp, ter zemljevida Bleda in Roža.

Knafelčeve markacije so bele pike, obdane z rdečim kolobarjem. Velike so od osem do deset centimetrov, medtem ko je razmerje med rdečo barvo in belo piko v prečnem prerezu ena proti dve. Uporabljajo se za večino slovenskih poti, razen za evropski pešpoti E6 in E7. Nanje naletimo tudi na planinskih poteh po državah nekdanje Jugoslavije. Predpisuje jih Zakon o planinskih poteh iz leta 2007. Po Knafelcu se imenujeta planinski priznanji Knafelčeva diploma od leta 1960 in Knafelčevo priznanje od leta 2004. Pošta Slovenije je ob 150. obletnici njegovega rojstva izdala znamko in priložnostni žig z njegovim imenom.

Oznake, ki označujejo planinsko ali pohodniško pot, se med državami razlikujejo. V Sloveniji se za označevanje planinskih poti uporablja markacija z belo piko z rdečim kolobarjem, za evropske pešpoti pa rumena pika, obdana z rdečim kolobarjem. Prva s Knafelčevo markacijo označena pot je bila pot na Triglav že leta 1871. Enotno označevanje planinskih poti se je začelo, ko je leta 1922 Alojz Knafelc predložil Navodila za jednotno markiranje potov. Danes tako za označevanje posameznih poti kot tudi za njihovo nadelavo, vzdrževanje in smerne table skrbijo posamezna planinska društva in njihovi člani, ki delujejo v markacijskem odseku.

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Tržiču se je 21. 6. 1740 rodil Janez Krstnik Primic. Okoli leta 1760 je prišel v Ljubljano ter vsaj že leta 1768 odprl kramarijo s platnom na Špitalskem mostu. Bogatel je naglo. Ko se je poročil s Terezijo Fajdiga, je dobil ljubljansko meščanstvo.

V Kamniku se je 21. 6. 1867 rodil Alojzij Benkovič. Pri Slovenski šolski matici v Ljubljani je leta 1922 izdal Slovensko-latinsko-nemški rastlinski imenik slovenskih dežel. Ob lekarniškem delu se je ukvarjal s prevajanjem leposlovja iz slovanskih jezikov, nemščine, angleščine, francoščine in italijanščine ter z zbiranjem rastlinskih imen.