Postranski zaslužek

Francka je odraščala v številni družini. Doma so sicer imeli obrt, a v socialističnih časih je bilo to bolj prekletstvo kot veselje. Spomni se, da je oče ves čas tarnal, da mu nič ne ostane, ker je država pobrala toliko davkov.

»Živeli smo skromno. Le poletne počitnice na morju, ja, to smo si pa privoščili! Oče je bil velik ljubitelj plavanja, včasih ga je odneslo tja do obzorja, da smo se že zbali, da je utonil. Ko je šel nekoč v Premanturo na pošto, ker je moral nujno poklicati poslovnega partnerja, je srečal prijatelja iz mladosti. Tine mu je bilo ime, oče ga je klical Tinček. Bil je brez izobrazbe, imel je dva otroka, žena je bila doma, nikjer ni delala. Kljub temu pa se je vozil z zelo dragim avtomobilom.

'Od kod mu denar? Komu krade, dela kaj nezakonitega?' se je na glas spraševal oče. Naslednji dan je Tinček povabil nas. Na večerjo seveda. In to v neko drago restavracijo, kamor so hodili le Italijani in kakšni naši politiki. Nikoli ne bom pozabila piščanca, ki ga je pripeljal natakar na vozičku: bil je hrustljave, zlatorumene barve, spečen pa je bil na maslu, zato je okoli njega omamno dišalo. Zraven smo dobili artičoko, ki sem jo takrat videla prvič. Vse je bilo pa zelo zelo drago. 'Pa ti vse to zmoreš?' je skrbelo očeta. Tudi teka ni imel, ker se je bal, da bo na koncu moral vse sam plačati. Tinček ga je lopnil po rami in se zasmejal, češ tovariš dragi, ti pojma nimaš, kako se služi denar ...

Njegova žena, ki je sedela vsa nališpana zraven njega, se je le smehljala, rekla pa ni nič. Naslednji dan nas je povabil na vožnjo z ladjico. Sicer ni bila njegova, bila je prijateljeva. Pa smo šli. Lepo smo se imeli, še oče se je sprostil, saj je lahko večino časa preživel v vodi, kar mu je bilo še najbolj všeč. Pozno zvečer smo se vrnili na kopno. Vsi smo bili prešerne volje, lastnik ladjice je še nam, otrokom, razdelil sladkarije. 'Kje imaš pa ženo?' je vprašal oče, ko je opazil, da je ni bilo. 'Ne skrbi zanjo, malo bo še ostala na ladjici!'

Takrat pa sta se oče in mama le nemo spogledala. V trenutku je jima bilo jasno, od kod denar. In kako umazan je ta denar. Čez nekaj časa je oče izvedel, da sta Tinček in žena 'švercala' tudi kavbojke, kavo, pralne stroje iz Trsta v Slovenijo. Zelo dobro sta zaslužila, tako da Tinčku praktično sploh ne bi bilo treba hoditi v službo. Tinčkova žena je imela tudi 'srečo', da je z enim od ljubimcev zanosila. Otrok, ki se je rodil, mu je bil čisto podoben. Tinček je nesojenega očeta toliko časa izsiljeval, da mu je v zameno za mir izročil veliko vsoto denarja. Žal pa je ta denar hitro 'dobil noge'.

Prišla je osamosvojitev, meje so se sprostile, Tinček in žena pa sta se postarala. In se upokojila. Tako kot moj oče. Žal pa je bila Tinčkova pokojnina komaj kaj vredna. Žena je pa sploh imela ni. Prišel je do mojega brata, ki je podedoval obrt, in padel pred njim na kolena ter ga v solzah prosil, ali ga lahko zaposli, sicer bosta z ženo umrla od lakote. Brat se ga je na očetovo zahtevo res usmilil. Bil je priden delavec, žal pa je pri sedemdesetih hudo zbolel in ni več mogel delati.

Pa bi na Tinčka že zdavnaj pozabila, če se ne bi poročila. Dobila sem krasnega moža, še danes ga ne bi zamenjala. Njegova družina je bila nekaj posebnega. V družini je bilo osem otrok, precej pa jih je bilo še tu in tam, saj je bil možev oče zelo 'živahen'. Ženo je, tako se je hvalil, prevaral že na poročno noč. Pa mu začuda ni nič zamerila. Otroke je bilo zaradi očeta zelo sram, še bolj pa zaradi mame, da se mu ni uprla. Včasih je bila noseča hkrati z moževo ljubico, pa je le zamahnila z roko. Če ji je kdo od domačih le preveč sitnaril, ga je ostro zavrnila z besedami, da samo tepec odklanja roko, ki ga hrani. Tolažila se je, da bo še vse dobro, ko bo mož ostarel, ko ne bo več mogel skakati čez plot.

Žal se to ni zgodilo. Tast je imel že 78 let, ko se je zagledal v neko zelo mlado učiteljico. Živela je v šolskem stanovanju, visoko pod streho. Strme stopnice so delale težave njeni mami, ki jo je imela pri sebi. Tast je bil tudi občinski svetnik in nekoč so dobili na mizo učiteljičino prošnjo, da ji dodelijo drugo stanovanje. To, ki ga je imela, je bilo celo brez tekoče vode, uporabljala pa je kar šolske sanitarije. Tast je bil potem v komisiji, ki si je stanovanje ogledala. Učiteljica mu je takoj padla v oči in kasneje si je njeno neprimerno stanovanje 'ogledal' še večkrat.

Na lastne oči sem videla, kako hudo se je možak vnel. 'Svoji' učiteljici bi dal vse, čisto vse. Dosegel je tudi, da se je preselila v drugo stanovanje, a se mu je zdelo, da je to še premalo. Na drugem koncu vasi je imel nekaj parcel. Na eni je začel zidati hišo. Zanjo.

Kadar sva bila z možem povabljena na nedeljsko kosilo, je zraven žene mirno sanjaril o tem, kako lepo bo, ko se bo na stara leta preselil k učiteljici in bo njeno mlado telo grelo njegove stare kosti. Tašča ni nikoli nič komentirala. Sinovi so prav tako molčali, saj so bili že iz otroštva navajeni očetovih norih zgodb. Le meni so šli lasje pokonci.

Hiša je bila dograjena, opremljena, tast je prodal še dve parceli, da bi imel pri roki dovolj žepnine za svojo 'mlado punco', kot ji je rekel.

A človek obrača, usoda obrne. Na večer, ko se je preselil k ljubici, sta malo preveč popila. Nakar se je on spomnil, da je pozabil doma blazino, brez katere menda ni mogel zaspati. Pijan je sedel v avto in se na poti zvrnil v grapo. Našli so ga šele naslednji dan proti poldnevu. Učiteljica je mislila, da je ostal doma, žena pa, da je pri učiteljici.

Tašča ni žalovala za možem. Zakaj bi le?! Mrzel tuš pa je doživela na zapuščinski razpravi, saj je mož vse svoje premoženje, ki ni bilo majhno, prepisal na učiteljico. Njej je dovolil le, da do smrti ostane v domači hiši. Sinovi so sicer dobili nujni delež, a ta je bil zelo majhen. Odvetnik je pripravil tožbo, a jo je tašča gladko izgubila.

Z možem sva jo vzela k sebi. Bilo je, kot da je ni v hiši. Neopazno je živela, neopazna se je poslovila od tega sveta.« (Konec)