Mož, ki je razglasil samostojnost

Ob obletnici osamosvojitve Slovenije so v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici pripravili razstavo o dr. Francetu Bučarju, enem od ključnih akterjev slovenskega osamosvajanja in soavtorju slovenske ustave. Čeprav je večino svojega življenja preživel v Ljubljani, se je vedno imel za Bohinjca. V rodni Bohinjski Bistrici je tudi pokopan.

Jutri bo minilo natanko trideset let od dne, ko je tedanja slovenska skupščina sprejela ustavni zakon za uresničitev temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter deklaracije o neodvisnosti. Dan zatem je Slovenija razglasila samostojnost in neodvisnost, kmalu za tem se je začela agresija jugoslovanske armade in osamosvojitvena vojna.

»Mož, ki je vodil slovenski parlament v ključnih osamosvojitvenih trenutkih in tudi razglasil slovensko državo, je bil dr. France Bučar. Ves čas je bil vključen v dolgo in težavno pot, ki je vodila v osamosvojitev. S svojim razumom, vztrajnostjo in odločnostjo je pripomogel k temu, da danes živimo v samostojni državi,« poudarja Ana Debeljak iz Gorenjskega muzeja, avtorica razstave, ki so jo v Bohinju odprli prejšnji petek, na ogled pa bo še do konca septembra.

Bogato in pestro življenje

Na razstavi je predstavljeno Bučarjevo življenje s poudarkom na politiki, predvsem v obdobju okoli leta 1990, a je avtorica želela pokazati tudi, da je bil dr. Bučar človek, ki je že v mladih letih izstopal iz povprečja in imel bogato in pestro življenjsko pot, ki je številni ne poznajo.

Kot lahko izvemo na razstavi, se je v Bohinjski Bistrici rojeni Bučar med drugo svetovno vojno priključil Osvobodilni fronti. Italijanski okupatorji so ga zato zaprli in leto dni pred koncem vojne poslali v Nemčijo, a je na poti tja pobegnil in se pridružil NOB. Po vojni je diplomiral na ljubljanski Pravni fakulteti, kjer je nato tudi predaval, a je moral kasneje fakulteto zaradi kritike socialističnega samoupravljanja zapustiti.

S svojim razmišljanjem in pisanjem je še večkrat razburil tedanjo oblast, v slovenski zavesti pa je zapisan kot eden od avtorjev znamenite 57. številke Nove revije, v kateri so leta 1987 tedanji intelektualci objavili prispevke za slovenski nacionalni program, in tudi soavtor Majniške deklaracije. Bil je predsednik prve demokratično izvoljene skupščine in eden od avtorjev slovenske ustave.

Dejaven je ostal tudi po osamosvojitvi; več kot dvajset let je vodil Slovensko panevropsko gibanje. Do konca življenja je ostal kritičen opazovalec političnega in družbenega dogajanja.

Delo, optimizem, poštenost

»Navdušilo me je, kako se je vedno zavzel za svoj narod. Samoumevno mu je bilo, da se vključi v narodnoosvobodilni boj, kjer je bil v Kokrškem odredu v jurišnem bataljonu,« je občutke ob raziskovanju Bučarjevega življenja opisala Ana Debeljak. »V njem je bilo veliko Bohinjca: njegova odločnost, celo trma ..., brez teh karakternih lastnosti najbrž danes ne bi bili v samostojni državi. Pa seveda razgledanost, izobraženost – to so bile njegove glavne značilnosti, kot jih vidim jaz.« Debeljakova si želi, da bi obiskovalci z razstave morda odhajali z željo, da bi mu bili vsaj malo podobni. »Bučarjev sin Janez mi je v pogovoru povedal, da je bil oče večni optimist, da je bilo v njem vse življenje tudi nekaj otroške nedolžnosti. Nikoli ni izgubil upanja, da je stvari mogoče izboljšati, ni pristajal na to, da se vdamo obupu. Verjel je, da se je treba za svoje cilje potruditi, biti delaven, kar je dr. Bučar zagotovo bil, pa da je z delom in poštenostjo mogoče daleč priti.«

V Bohinju so ponosni na rojaka

Ponosni smo, da je bil dr. France Bučar Bohinjec, pa je na odprtju razstave poudarila podžupanja Bohinja Monika Ravnik. »Zato smo se odločili, da bo njegov doprsni kip prvi, ki ga bomo postavili v bohinjski aleji slavnih pred Kulturnim domom Joža Ažmana; načrtujemo, da jo bomo uredili že v prihodnjem letu.« Bronasti kip je za občino že izdelal akademski kipar Jernej Mali, trenutno pa je kot del razstave o dr. Francetu Bučarju na ogled v Muzeju Tomaža Godca.

»Ob novici, da bo razstava, posvečena očetu, prav v Bohinju, smo bili prijetno presenečeni,« je na odprtju razstave v imenu družine povedal sin Franceta Bučarja Janez Bučar. »Hvaležni smo avtorici, muzeju in bohinjski občini, ki se je odločila, da očetu v spomin pred kulturnim domom postavi njegov kip. Prav se nam zdi, da je to prav v Bohinju. Tu je oče še v obdobju pred osamosvojitvijo, ko so bili za vse nas težki časi, našel zatočišče, kamor se je rad vračal in kjer se je vedno počutil tudi varnega.«