Tridesetkrat bo peš obkrožil občino

Ladislav Vidmar iz Žlebov se je 25. maja prvič podal na krožno pot po skrajnih mejah občine Medvode. Prehodil jo bo tridesetkrat, skupaj naredil 1.750 kilometrov, 56.100 višinskih metrov. Vse to v namen počastitve tridesetletnice samostojnosti Slovenije.

Na poti smo se mu pridružili v torek, 19. dan, 19. krog. »Danes sem ugotovil, da noge počasi prehajajo v avtomatizem, da ne razmišljam več, koliko moči porabim, kako hoditi, gledam le, kam stopim. Na ta način je vse skupaj podobno kot pri tempomatu. Noge se prilagajajo terenom, jaz pa jih kontroliram. To je idealen način gibanja. Hoja je vedno enostavnejša,« je med potjo z Osolnika na Hom, torej približno na polovici poti, pojasnjeval Ladislav Vidmar.

Že celo življenje veliko hodi, v zadnjih letih je šel med drugim peš od doma do Atlantika, prehodil je tudi že velik del poti do načrtovanega končnega cilja v Lhasi v Tibetu. Letos je ostal v mejah domače občine, za izziv pa si je postavil projekt po skrajnih mejah občine Medvode. Namen je počastitev tridesete obletnice osamosvojitve Slovenije, države, ne politike, kot je poudaril. Prvi krog je prehodil 25. maja, v torek obkljukal devetnajstega. Vmes je tri dni izpustil, in sicer dvakrat zaradi slabega vremena in enkrat zaradi utrujenosti, poledice premalo spanja. »Startal sem 25. maja, na nekdanji dan mladosti, na praznik iz bivše Jugoslavije, zaključil pa bom okrog slovenskega dneva državnosti. Mladost in mladostno zagnanost je treba ohraniti in jo vleči tudi v sedanji čas. Čutim, da se da marsikaj narediti tudi v kasnejših letih. Živel sem 34 let v Jugoslaviji, trideset let sedaj v Sloveniji. To je pomembna obletnica, ki jo lahko dostojno počastim s svojim pohodom. Spodbuditi je treba najprej sebe, da optimistično razmišljamo o tej državi. Ker smo bili toliko časa omejeni na gibanje znotraj lastne občine, je bil to povod, da poskušam najti poti, ki vodijo čim bolj po njenih skrajnih mejah. Našel sem lepo povezavo. Krog je dolg skoraj šestdeset kilometrov, od tega dobra polovica poteka čez Polhograjce, druga polovica pa po pretežno ravninskem delu občine. Najvišja točka je Polhograjska Grmada z 898 metri, najnižja pa viseči most v Mednu s 303 metri. To je krasna kombinacija,« je povedal. Krožno pot zgodaj zjutraj začne pred Hotelom Medno, gre v medanski hrib, nadaljuje proti Topolu, naprej do vasi Belo, na Polhograjsko Grmado, Gonte, Mali Tošč, do kmetije Kozjek, na Igale, Gontarsko planino, Osolnik, Hom, Soro, Dol, po brvi prečka reko Soro, na Senico, Jeprco, v Zbilje, Dragočajno, Moše, Hraše, proti Svetemu Tilnu, v Zavrh, Vikrče, Medno in nazaj na izhodišče. »Skušal sem se kar se da približati skrajnim občinskim mejam. Nekje grem malo čez, nekje malo bolj po notranji strani,« pove. Zadnji, trideseti krog, bo skušal prehoditi 26. junija.

S tremi postanki za vsak krog potrebuje okrog 12 ur in pol. »Glede na izkušnje, ki jih imam s hojo na dolge proge, sem podcenjeval pomen spanca. Na teh daljših poteh sem običajno ob devetih, desetih zvečer postavil šotor, prespal in zjutraj ob šestih nadaljeval, kar pomeni, da je bilo kar dosti spanja. Sedaj sem le doma in se mi popoldan zdi, da moram še kar kaj narediti, pogledati televizijo, iti na kakšen sestanek ... Na koncu je zmanjkalo spanca in temu primerna je bila utrujenost. Nekaj dni je bilo kar napornih,« pove, medtem ko s hitrim korakom premaguje kilometre in višinske metre. Kljub temu da je krog vsak dan isti, pravi, da ni prav nič dolgočasno: »Čas je idealen za nekaj takšnega, saj se vedno nekaj dogaja, tako v naravi kot v kmetijstvu. Večkrat vidim gamsa, videl sem lisico, danes je mimo priletela zelena žolna, ljudje delajo na travnikih, cvetijo rože, srečujem pohodnike ... Na poti lahko razmišljam o različnih stvareh, vmes se porodi tudi kakšna ideja. Dobro se poznam, vem, koliko zmorem fizično in psihično. Ta pot je bolj naporna psihično, predvsem to, da vsak dan, tridesetkrat zapored, skoraj šestdeset kilometrov stopaš v iste stopinje.« Najraje hodi sam – v miru in v svojem tempu.

Trideset krogov po skrajnih mejah občine Medvode bo 1.750 prehojenih kilometrov, 56.100 višinskih metrov. Kaj mu bo to pomenilo? »Najpomembnejše je moje počutje, potrditev, da sem še vedno zdrav, vitalen, sposoben fizičnih in psihičnih naporov. Lažje je živeti, če sebe tako dobro poznaš, da veš, kaj lahko delaš in kdaj moraš odnehati. V vsakdanjem življenju to prav pride,« je zaključil v Sori in pred začetkom pretežno ravninskega dela poti zamenjal obutev – superge za sandale. Pojedel je banano in se v svojem tempu odpravil sam naprej.