Lokostrelec, ki je pristreljal kvoto za Tokio

»Na olimpijske igre ne bi šel le sodelovat, ampak zmagat,« je odločen lokostrelec Žiga Ravnikar, ki je Sloveniji pristreljal moško kvoto za olimpijske igre. Ali bo v Tokiu tudi nastopil, še ni znano.

Nožice – Žiga Ravnikar, član Lokostrelskega kluba Kamnik, je Sloveniji na evropskem članskem prvenstvu v Antalyi v Turčiji pristreljal moško kvoto za nastop na letošnjih olimpijskih igrah v Tokiu. Enaindvajsetletni lokostrelec iz Nožic pri Radomljah je spregovoril o svoji dosedanji karieri, tekmovanju, na katerem je dosegel svoj največji uspeh v karieri, in tudi o olimpijskih igrah.

Sloveniji ste pristreljali kvoto za olimpijske igre. Vas je to presenetilo?

Če bi mi kdo rekel pred pol leta, da bo tako, mu ne bi verjel. V zadnjem obdobju pa je bila to kar realna napoved. Še nikoli nisem streljal tako dobro. Lahko rečem, da sem v življenjski formi. Na evropskem prvenstvu v Antalyi sem verjel, da bom ustrelil kvoto. Bil sem odločen, samozavesten. Nastopilo je blizu devetdeset tekmovalcev. Lokostrelci iz prvih štirih držav po uvrstitvi so osvojili kvoto. Bil sem skupno peti. S tekmovanjem sem bil več kot zadovoljen. V članski reprezentanci sem od leta 2018. Prvi dve leti sem bil tudi še mladinec. Ta preskok je neverjeten, nivo streljanja se zelo dvigne in potrebuješ nekaj časa, da se navadiš. Pridobil sem odločnost, samozavest, skratka miselnost, da sem lahko konkurenčen tudi najboljšim lokostrelcem na svetu. To mi je pomagalo tudi do tega, da sem prišel do svojega največjega dosežka.

To pomeni, da ste vi tisti, ki gre na olimpijske igre?

Običajno bi bilo tako, a letos imamo nov sistem kvalificiranja. Šteje povprečje dvobojev na treh tekmovanjih. Potekajo še pogovori, tako da še ni določeno, kdo iz Slovenije bo šel. Poleg mene sta kandidata še Den Habjan in Gašper Štrajhar, oba prav tako iz Lokostrelskega kluba Kamnik. V četrtek potujemo na tekmovanje v Pariz, kjer bomo imeli možnost ustreliti ekipno kvoto, kar bi pomenilo, da bi šli na olimpijske igre vsi trije in tam vsi tekmovali tako posamično kot ekipno.

Kakšne so možnost za to?

Na olimpijskih igrah tekmuje dvanajst ekip. Devet kvot je že podeljenih, za tri mesta je boj še odprt. Je veliko močnih ekip, a kot pravijo, in tudi sami se tega zavedamo, tako močne reprezentance Slovenija še ni imela. Smo zelo dobro pripravljeni. Imamo realne možnosti za osvojitev ekipne kvote. Najprej bodo kvalifikacije, potem dvoboji na izločanje. Prve tri reprezentance, ki bodo ostale, bodo osvojile kvoto.

Bo tekmovanje v Parizu za vas dodaten pritisk?

Nekaj dodatnega pritiska je, se je pa nanj treba navaditi in prilagoditi. Najhuje je, ko že misliš, da nekaj imaš, pa se potem izkaže, da ni tako. Ko sem ustrelil kvoto, sem se namreč že videl na olimpijskih igrah, glede na ta sistem kvalificiranja pa je ta pogled potem že nekoliko zbledel. Zavedam se, da če bom ustrelil še ekipno kvoto, bomo lahko šli v Tokio vsi trije, torej zagotovo tudi jaz. To bi bil najboljši razplet. Je le drugače, ali si na olimpijskih igrah sam s trenerjem ali pa je cela ekipa. V Parizu bo po tekmi za kvote sledila še tekma svetovnega pokala posameznikov. Ti dvoboji bodo šteli za že omenjeni naš sistem kvalifikacij.

Kako konkurenčni bi lahko bili na olimpijskih igrah?

Sposoben sem streljati za medaljo. Ko sem ustrelil kvoto, sem o tem zelo hitro začel razmišljati. Na olimpijske igre ne bi šel le sodelovat, ampak zmagat. Takšna miselnost je potrebna, je že pol poti do uspeha.

Olimpijske igre so bile verjetno vaša dolgoletna želja?

V začetku leta 2015 me je moj tudi še sedanji trener Matej Zupanc, ki je selektor mladinske reprezentance, vprašal, kaj je moj cilj, zakaj treniram. Odgovoril sem mu, da za evropsko prvenstvo, ki se je bližalo, pa mi je odgovoril, da ne; enak odgovor je bil glede svetovnega prvenstva tisto poletje. Rekel mi je, da za Tokio 2020. Vmes so bile še ene olimpijske igre, oba sva vedela, da sem bil zanje še premlad. Od tistega januarja 2015, vseh teh šest let in pol, tega nisem nikoli pozabil. Ko so bili vzponi in padci, sem imel v glavi, da treniram za olimpijske igre, da je vse ostalo le nabiranje izkušenj in trening.

Kako je potekala vaša lokostrelska pot?

Streljati sem začel pri sedmih letih. Lokostrelstvo torej treniram 14 let. Od samega začetka sem v olimpijski disciplini. V drugem razredu sem v šoli videl plakat za trening lokostrelstva. Pozanimali smo se, kje v bližini poteka, in sem končal v Kamniku. Takoj mi je bilo všeč. Prvih nekaj let še nisem bil tako uspešen, potem se mi je pa kar naenkrat odprlo. To je bilo okrog leta 2010, 2011. V mlajših kategorijah sem pobiral praktično vse naslove in podiral vse državne rekorde. Leta 2014 sem prvič prišel v mladinsko reprezentanco, katere član sem bil vse do leta 2019. Lokostrelstvo me je zasvojilo, postalo del mojega življenja.

Ni pa lokostrelstvo vse, s čimer se ukvarjate. Kaj vam še zapolnjuje dan?

Študiram fizioterapijo, zaposlen sem v Leku v Ljubljani. Treba je tudi kaj zaslužiti, saj lokostrelstvo na žalost pri nas ni šport, od katerega bi človek lahko živel. Moj urnik je res zelo poln.