Posojam ne več, včasih kaj dam

Vanda se ni nikoli poročila. »Nisem srečala pravega. V tiste, ki mi niso bili všeč, pa nisem rinila!« mi je rekla, ko sem stopila v njeno malo, preprosto, a zelo čisto stanovanje v enem od blokov v Kranju.

Ker je sama, lažje pomaga drugim. Ljudje, ki se znajdejo v resnični stiski, jo dobro poznajo. Zato jo še toliko bolj boli, da je neka ženska opetnajstila njeno mamo, ki jo je pred dobrimi petimi leti vzela k sebi. Sin, pri katerem je živela, se je zapil, žena pa ga je skupaj s taščo postavila pred vrata.

»Mama je krasna ženska, le predobra in preveč naivna za ta svet,« jo je pohvalila, ko je prinesla na mizo domač melisin čaj in pecivo, ki ga je mama spekla že zarana.

»V našem bloku je nekaj stanovalcev, ki ne vedo, da ima mesec trideset dni. Če zaslutijo, da je kdo ravno prav mehak, naiven in dobrosrčen, ga hitro izkoristijo. Pri mami se je začelo s sladkarijami. Piškote, ki jih je spekla, je pogosto razdelila, če ne drugemu, pa otrokom. Nekatere ženske so se navadile, da so se oglasile pri njej, če so imeli doma kakšno 'fešto'. 'Speci nam kaj dobrega Fanika,' so prosile. Ta je bila presrečna, da je le lahko počela kaj koristnega. Sedenja pred televizorjem se je hitro naveličala. Ni pa znala zaračunati stroškov: jajc, moke sladkorja … Ko sem zarobantila, da zastonj pa ne bo šlo več, so bile nekatere – ne vse – užaljene. Na srečo so se spravile name, ne na mamo, in me opravljale.

Mama je bila sama doma, ker sem bila na seminarju, ko gospa iz spodnjega nadstropja pozvoni na vratih.

'Samo 10 evrov mi posodite, toliko, da bova imeli s hčerko za kruh do konca meseca. Vrnem vam ob plači,' je zatrjevala.

Mama ji je dala trideset evrov, tako se ji je zasmilila. Ko sem izvedela, sem bila tiho, nič nisem komentirala. Nekako se mi ni zdelo spodobno, da bi spraševala, zakaj se je znašla v stiski.

Minili so trije meseci, ženska denarja ni vrnila, je pa poklicala po telefonu. V joku je mami razložila, da čaka v vrsti na blagajni v trgovini, pa brez denarnice. 'Fanika, a ste tako dobri, da mi prinesete trideset evrov?'

Mama ni razmišljala. Hitro se je oblekla in obula in odhitela do trgovine, ki je bila čez cesto.

Verjela je tudi obljubi, da bodo dolgovi poravnani takoj, ko se ta gospa vrne domov.

Seveda ni bilo nič iz tega. Še huje: izklopila je tudi telefon.

Malo sem že pozabila na prefriganko. Zakaj tudi ne, saj so bili zneski, ki si jih je izposodila, majhni.

Čez kakšno leto pa se ponovno oglasi. Na srečo sem bila doma. Klicala je iz Izole, menda iz bolnišnice. Jokala je v telefon kot dež. Ukradli so ji torbico, v kateri je imela vse svoje bogastvo. Tudi denar, ki ga je bila dolžna mami. 'Sodelavec iz službe bo prišel pome, pa mu bom morala plačati bencin. Ali mu lahko izročite petdeset evrov?'

V tistem trenutku sem se odločila. Rekla sem mami, naj ji pove, da se bova kar sami zapeljali do Izole in jo pripeljali domov. Sprva je bila za, zelo navdušena in zelo hvaležna. Po dolgem in počez se je mami zahvaljevala.

Sedli sva v avto in se odpeljali. 'Končno bom videla morje!' je rekla mama navdušeno. Pri odcepu za Postojno pa naju ta gospa spet pokliče in reče, naj ne hodiva, da je problem rešen, da se je torbica našla. Povedala sem ji, da sva že na sredi poti, da se vidimo čez dobre pol ure.

Parkirali sva na parkirišču blizu pošte in se potem peš odpravili do nekega barčka tik ob obali. Gospo iz spodnjega nadstropja sem takoj prepoznala. Na prvi pogled je bila zelo urejena, prijazna, polna energije, v njeni družbi je čas kar spolzel med prsti. Ko sem želela najini kavici plačati, je rekla, da ni treba, da bo že ona. Iz torbice je vzela precej veliko denarnico, in ko jo je odprla, je bilo v njej nešteto plačilnih kartic. Ampak res – nešteto!

Toliko na enem mestu jih še nisem videla! Žal ni nobena 'prijela', zato sem kave plačala sama. Beseda je dala besedo in kar naravnost sem jo vprašala, čemu toliko plačilnih kartic. Že nekaj bežnih pogledov nanje, medtem ko je za plačilo kave iskala pravo, je povedal, da kartice niso bile samo 'trgovinske', da so bile vmes tudi od več različnih bank. Potem mi je začela razlagati, da ji kartice omogočajo kolikor toliko znosno življenje. Z eno dvigne denar in ga preloži na drug račun. Na eni banki trgajo stroške za položnice osmega v mesecu, na drugi osemnajstega, na tretji konec meseca … Računica se ji izide, če je vmes kaj ne premami. Recimo dopust na morju, novi dragi čevlji, darilo prijatelju … Ostala sem mirna, nič nisem komentirala niti takrat, ko se je zagovorila, da je že ves teden v Delfinu, pa da je gospod, s katerim letuje, nekam izginil. Ona pa brez denarja …

Ko sva končali pogovor, sem ji predlagala, da jo lahko peljem domov. 'Ja, z veseljem,' mi je dejala. 'Samo od prijateljev se poslovim.' Stekla je čez cesto, kjer jo je čakal neki moški. Umaknila sta se leseno ograjo in od takrat naprej je nisem več videla. Prav tako ne denarja, ki ji ga je mama posodila …

O tistih, ki 'fehtajo' in ne vračajo dolgov, bi lahko povedala še veliko zgodb. Mene je izučilo že v študentskih letih. Skromno sobico sem imela pri neki starejši gospe, ki je bila sicer zelo dobrega srca, a precej natančna pri denarju. Stanarino sem ji morala izročiti točno na dan, kot sva se dogovorili. Enkrat samkrat sem jo prosila, ali ji lahko naslednji dan. Takole mi je odgovorila: 'A se boš ponoči šla kurbat, da boš zaslužila, kar ti manjka?' Mislila sem, da se bom v tla vdrla od sramu. Naredila sem vse, da se kaj podobnega ni nikoli več ponovilo. Tudi vozovnice za trolejbus si nisem kupila, vsak dan sem zato prehodila skoraj dvanajst kilometrov do fakultete in nazaj, a na ta način se mi je nabralo nekaj rezerve, ki mi je pomagala, kadar so bili nujni stroški preveliki.

Življenje me je naučilo, da največ potrošim, če se prepustim skušnjavam. Evro za eno, pet evrov za drugo, konec meseca pa nas pričaka prazna denarnica. Danes, ko mi nič ne manjka, ko bi z mamo lahko živeli potratno, denarja, vsaj zase, ne mečeva skozi okno. Tudi zato mi takšni, ki bi izkoriščali druge, niso pri srcu.«

(Konec)