Onkraj flamingov in kopalk

V Bohinju so se prejšnji teden odločili, da poleti na jezeru nočejo gledati velikih napihljivih plastičnih pripomočkov za zabavo na vodi, da na obalah ne bodo več tolerirali glasne glasbe in da na spomeniško zaščitenem mostu pred cerkvijo v Ribčevem Lazu ne dopuščajo zadrževanja zgolj v kopalkah.

Odločitev je odprla kar nekaj dilem. Zakaj torej napihljivi labodi motijo podobo jezera, pisan spekter najrazličnejših plovil pa ne? Zakaj lahko uporabljamo otroški plavalni obroč, ki ima obliko laboda, napihljivega flaminga, na katerega se v vodi le naslonimo, pa ne? Je prav, da se iz zvočnikov bližnjih lokalov sliši harmonika, zabave željna mladina pa si dne ob vodi ne sme popestriti z glasbo, ki jim je ljuba? In tudi: je pravično, da dama v bikiniju ne sme uživati v razgledu, ki se ponuja s slikovitega mostu, njenega spremljevalca, ki svoje pisano, do kolen segajoče oblačilo po potrebi enkrat imenuje kopalke, drugič pa kratke hlače, ne preganja nihče?

Kdo bo tisti, ki bo preverjal, ali se obiskovalci držijo pravil ali ne? V poletni gneči že tako preobremenjeni občinski redarji? Policisti, ki bodo med enim in drugim zastojem ali bog ne daj prometno nesrečo pogledali še, ali je na obalah jezera vse po predpisih? Turistična policija, sestavljena iz neizkušenih študentov, ki bodo reagirali preostro ali preblago?

Kaj bo glede upoštevanja novih pravil prineslo poletje in z njo turistična sezona, je težko napovedati. V Bohinju obljubljajo, da za zdaj tistih, ki se predpisov ne bodo držali, ne bodo kaznovali, ampak le opozarjali. In rekla bi, da je tako tudi najbolj prav.

Morda sem preveč optimistična, celo naivna, ampak trdno sem prepričana, da lepa beseda in jasno pojasnilo, zakaj nekaj mora biti tako, kot si je nekdo zamislil, zaležeta mnogo mnogo več kot gola uvedba predpisa ter nato nadzor in kaznovanje neposlušnih.

Bohinj je čudovit in Bohinjsko jezero je biser v njem. Ozavestiti moramo, kakšno srečo imamo, da lahko tako rekoč neomejeno uživamo v njegovi lepoti. Da je to (še) mogoče, se moramo zahvaliti prednikom, ki so ga znali zaščititi in ohraniti. Naša dolžnost je, da užitek ob pogledu na spokojnost te izjemne narave omogočimo tudi svojim otrokom. Kopališča, kamor lahko privlečemo pisano kramo, ki nam je v zabavo, so tako rekoč v vsakem kraju in tudi Gardaland, kjer so plavajoče skulpture glavna atrakcija, ni prav daleč. Bistro ledeniško jezero v osrčju našega edinega narodnega parka pa je kraj, kjer se je treba obnašati previdno in spoštljivo.

To, se mi zdi, je sporočilo, ki seže onkraj flamingov in kopalk.