Radovljica v boju za osamosvojitev in samostojnost

Besedilo: Jože Resman
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 31. maj 2021 / 08:41

Politika mora v času največjih preizkušenj in navzkrižij interesov slediti svojemu poslanstvu, da se ne zaplete vanje in skrene s poti.

V času slovenske osamosvojitve sem bil predsednik Izvršnega sveta Skupščine Občine Radovljica, ki je takrat pokrivala območje današnjih občin Radovljica, Bled, Bohinj in Gorje. Bil sem v vlogi predlagatelja in izvrševalca občinskih predpisov, ki jih je sprejemala skupščina s predsednikom Vladimirjem Černetom. V Radovljici je bil eden redkih primerov, da je vladajočo koalicijo sestavil Demos, ki ga je vodil Aldo Jovan, in Zveza socialistične mladine (kasneje Liberalna demokracija), ki jo je vodil Jože Dežman.

Aktivnosti IS tistega časa bi lahko razdelil na dva dela. Prvi del je bilo sodelovanje občine pri zadevah, ki jih je urejala država, drugi del pa se je nanašal na pomembne izvirne naloge iz pristojnosti občine. Iz obsežnega nabora aktivnosti ob samem osamosvajanju, še bolj pa v pričakovanju potrebne oživitve gospodarstva, bom izluščil nekaj drobcev.

Vloga občin za oborožitev TO in razorožitev JLA je bila nenadomestljiva in neprecenljiva, saj je bilo poznavanje terena, ljudi, organizacij in povezav na lokalni ravni nujno za uspešno izvedbo. Velikokrat je bilo reševanje prepuščeno iznajdljivosti, pogajalski sposobnosti in premišljenosti ljudi na terenu. Občutil sem veliko podporo, pripravljenost, zanos in zaupanje, da bomo v samostojni državi probleme bolje in hitreje reševali, kar je zelo olajšalo ali celo omogočilo delo IS. Pomoč pri prevozu in skladiščenju orožja je bila možna samo s tesnim sodelovanjem na terenu, prav tako pogajanja z vodstvi vojašnic. Pričakovati je bilo povračilne ukrepe in sabotaže, zato se je izvršni svet nanje pripravljal skupaj s predstavniki društev in organizacij na terenu. Ko smo izvedeli, da se okrog objektov komunalne in vodne preskrbe gibljejo neznani obrazi, so se narodni zaščiti takoj pridružili člani lovskih družin in strelske družine in neprekinjeno oboroženo varovali objekte za nemoteno oskrbo prebivalstva.

Pritiski in grožnja občine z odklopom od vseh komunalnih storitev, predvsem vode, je bistveno izboljšala pogajalske pozicije Slovenije z enotami JLA. Občina je imela veliko vlogo pri praznjenju vojašnic. Dogovorila se je z vodstvi, da ne bodo ovirali pripadnikov vojske pri odločitvi, da zapustijo vojašnico. Zanimivo je bilo, da vojašnic niso zapustili samo Slovenci, pač pa tudi vojaki iz drugih republik. Za vse je občina organizirala prevoze do Srednje ekonomske šole v Radovljici, kjer so aktivisti Rdečega križa pripravili oblačila, da so se vojaki lahko preoblekli v civilno obleko. Občina je vsem tudi preskrbela vozovnice, tudi za tiste, ki so se odločili za pot v tujino. Poskrbela je tudi za varen prestop oficirjev in drugega kadra iz JLA na stran Slovenije s tem, da je v strogi tajnosti uredila prevoz in nastanitev na varni lokaciji na Voglu.

Občina Radovljica je bila takrat ena najbolj gospodarsko in infrastrukturno razvitih podeželskih občin v Sloveniji. Neprimerno težji izziv za občino je bil zato ustvariti pogoje za oživitev razvoja po hudi recesiji, ki je bila pričakovana. Čeprav je imela radovljiška občina srečo, da je bilo njeno gospodarstvo raznoliko z nekaj zelo uspešnih izvoznikov, je jugoslovanska politika preusmerjanja razvojnih sredstev v nerazvite republike povzročila tehnološko zaostalost številnih podjetij v občini (Verige, Plamena, Almire, Vezenin, Sukna), izguba jugoslovanskega trga pa jih je pripeljala na rob propada ali čez. Najbolj je občino prizadel propad podjetja Elan, zato je v dogovoru z državo izvršni svet pri sanaciji prevzel posredno vlogo, finančno sanacijo pa je zagotovila država prek novoustanovljene družbe Šport – EL 2000. Pritiski na občino za neposredno pomoč podjetjem so bili izjemni, a pričakovanja nerealna, saj občina potrebnega denarja niti za svoje naloge ni imela zadosti. Zato je vse napore vlagala v iskanje možnosti za obojestransko koristne in dolgoročne rešitve. Od podjetij je odkupovala premoženje, predvsem zemljišča in objekte, potrebne za izgradnjo občinske infrastrukture, ceste, javne površine, občinski stanovanjski program in prihodnje razvojne cone. Za izvedbo tega procesa je občina izdala tudi občinske obveznice kot edinstven primer financiranja občinskih projektov v državi. Podjetja so tako dobila nekaj prepotrebnih financ, še bolj pomembno pa je, da so se zaradi urejene infrastrukture kasneje lažje prestrukturirala, namenila prostore za nove dejavnosti in nova delovna mesta. Občina pa je zaradi tako pridobljenih zemljišč in premoženja vse do danes laže urejala svojo infrastrukturo in razvojne projekte, zato sem ponosen, da sem v najbolj kritičnem času naše novejše zgodovine vodil ekipo, ki se je pravilno odločila in postavila temelje za oživitev gospodarstva in družbenega življenja.

Ne samo komunalni, tudi turistični, športni, kulturni infrastrukturi, naravnim vrednotam in velikim športnim in kulturnim prireditvam sam pripisujem velik pomen za razvoj. Tako so poligon v Podkorenu, pokal FIS, gondola na Vogel, kandidatura za olimpijado treh dežel in drugi projekti, za katere sem prispeval velik delež, pustili vidne sledi v razvoju in prepoznavnosti Slovenije. In bi jih še več, mislim na neizkoriščen potencial državnega premoženja in naravnih vrednot v TNP, če bi se država zavedala svojega poslanstva in ne bi nased(a)la maščevalnim hujskačem, lovcem na lastne koristi in podleg(a)la populizmu.