Franc Novinc v svojem slikarskem kraljestvu / Foto: Igor Kavčič

Slika, kar pozna in je doživel

Slikar Franc Novinc je prejel prestižno stanovsko priznanje – nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Pogovarjala sva se o slikarstvu, življenju, delu.

Jeseni bo minilo dvajset let od mojega novinarskega obiska v ateljeju Franca Novinca na Godešiču. Sedela sva v nadstropju pod piramidno streho, posebnostjo, ki hišo dela opazno tudi navzven, sredi umetnikovega slikarskega kraljestva, in se pogovarjala o slikarstvu, ljudeh in skritih pokrajinah rojstne vasi, ki je nikoli – niti v življenju niti v slikah – ni zares zapustil, govorila sva o njegovi umetniški rasti od akademijskih let prek iskanja prepoznavnega sloga do edinstvene likovne govorice, ko ob njegovi sliki vsak soliden poznavalec slovenskega slikarstva zadnjih petdesetih leti takoj ve – to je Novinc.

Ko sem ga takrat vprašal, ali še ima slike, ki mu pomenijo več in jih zato ne proda, ampak jih hrani v domačem depoju, je povedal, da jih iz vsakega obdobja nekaj shrani doma, tako platna kot slike na papirju, celo skice … In kadar si ogleduje dela različnih obdobij, ga ta spet razburkajo, da dela naprej. Njegove besede po dvajsetih letih še kako držijo.

V dnevnem prostoru ima Franc pripravljenih nekaj predvsem starejših del za razstavo, ki jo bodo v prihodnjih dneh postavili v Generali galeriji v Ljubljani. »Tu je šest slik iz depoja, ta je tudi ena mojih najstarejših iz leta 1969,« slikar pokaže eno svojih zgodnejših del z naslovom Čas in tesnoba. »Zgoraj v ateljeju imam pripravljenih še okrog 15 slik za to razstavo. Pred dnevi jih je izbiral umetnostni zgodovinar Aleksander Bassin.« Nekaj jih bo tudi iz osemdesetih let, ko je tako strokovno javnost kot ljubitelje likovne umetnosti navduševal s svojimi barvitimi krajinami in je za umetniške dosežke na področju krajinarstva leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada.

V več kot petdesetih letih likovnega ustvarjanja je prejel številne nagrade, med drugim Župančičevo nagrado mesta Ljubljana (1973) in Groharjevo nagrado (1987), ki jo podeljuje domače Združenje umetnikov Škofja Loka. Pred dnevi se jim je pridružila še stanovska nagrada Riharda Jakopiča za življenjsko delo, ki jo podeljuje Odbor ustanoviteljev Slovenskega društva likovnih kritikov, Moderne galerije in MSUM, Akademije za likovno umetnost in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Slovenska likovna elita torej. Jakopičeva nagrada za slikarje je kot Borštnikov prstan za igralce. »Te nagrade imajo čudna pota, včasih jo komu podelijo prehitro, drugič je kdo, ki si jo je zaslužil, nikoli ne dobi. Seveda je nagrada, kot je Jakopičeva, prijetna za umetnika – zato ker je nagrada stroke. Marsikdaj je ob tem prisotna tudi zavist drugih. Ampak kakor že nanje gledamo, se mi zdi prav, da nagrade so.«

Levi branilec in slikar

Nagrade umetnikom so vsekakor potrditev strokovne ali širše družbene javnosti za njihovo delo. Ker gre za življenjsko delo, naju klepet hitro ponese v leta, ko se je Franc Novinc odločal za slikarstvo. »Doma sploh nisem upal povedati, da sem šel delat sprejemni izpit na Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Pet let je na njej trajalo izobraževanje in lahko rečem, da smo imeli res dobre profesorje,« se spominja aktualni Jakopičev nagrajenec.

V mladih letih se je ukvarjal s športom, skakal v Planici pri Janezu Poldi, igral je nogomet pri Ločanu. Na mestu levega branilca. »S številko 2 ali 3?« vprašam. »Igral sem dvojko, imel pa sem slab srčni utrip, le 35 udarcev na minuto, zato sem bil vse boljši, bolj ko je šla tekma h koncu. Danes bi rekli, da sem se bolj počasi ogrel na delovno temperaturo.« Kot pove, ni bil ravno robusten branilec, da pa je bil oster kot parkelj, se pošali. Po diplomi in odsluženem vojaškem roku je ukvarjanje s športom opustil.

»Seveda niso šli vsi naprej študirat na akademijo. Slikarstvo in kiparstvo posebej na podeželju nista bili ravno cenjena poklica. Izšolan kader se je v glavnem zaposloval v propagandnih ateljejih, izdelovali so kulise, kot slikarji so sodelovali na raznih javnih natečajih in podobno, le redki so šli študirat v tujino.« Po diplomi iz slikarstva na ljubljanski akademiji leta 1964 pri mentorjih Francetu Miheliču in Maksimu Sedeju je bil nekaj časa svobodni umetnik, nakar se je zaposlil kot restavrator na takratnem ljubljanskem Zavodu za spomeniško varstvo. »To je bilo lepo delo, kjer sem se res veliko naučil. Delal sem tudi retuše na zelo dobrih slikah, med drugim restavriral marsikaterega holandskega mojstra ...«

Slikal je skrivaj v naravi

»Služb ni bilo, ateljeja nisem imel, pa sem sprva začel slikati v naravi. Navadno sem bil kje skrit, odmaknjen od pogledov. Nisem si upal slikati, da bi me ljudje videli, da ne bi rekli: glej ga lenuha. Treba je vedeti, da smo tu na vasi, kjer je nekoč veljal le tisti, ki je kaj delal na polju ali v tovarni. Ostalo ni bilo kaj dosti vredno,« pripoveduje Franc Novinc in si v spomin prikliče dogodek, ko je slikal sredi koruznega polja nekje med Lipico in Gostečami. »Naši lovci so povabili neke Italijane v lov na fazana. Kar naenkrat so začele švigati šibre po koruzi, saj niso videli, da sem tam slikal. Joj, kako sem tekel in reševal glavo,« se v hudomušnem tonu spominja slikar. Lažje je bilo, ko je dobil atelje, pri teti pa v starološkem gradu. Večkrat se je selil, vse dokler si čudovitega ateljeja ni uredil v novozgrajeni hiši, kjer tudi danes živi in ustvarja.

Leta 1986 so ga povabili na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je vse do leta 2012 je poučeval mali akt. Kljub temu da so mu kasneje ponujali tudi druge predmete, je ostal, kot pravi, pri malem aktu. »Ta predmet je na vseh akademijah že od renesanse naprej. Dopoldan se riše glava, zvečer pa golo telo. Tu študenti pridobivajo predvsem risarsko znanje, učijo se risanja figure. Eni rišejo zelo realistično, drugi akt razvijejo do abstrakcije. Tudi v širšem evropskem okolju je znano, da je ljubljanska akademija v risbi zelo močna,« pripoveduje profesor; da je bil zelo strog in je od študentov zahteval stoodstotni obisk na svojih urah. Še posebno rad je delal s talentiranimi študenti, od katerih so mnogi danes uspešni slikarji in slikarke.

Kdaj in zakaj se je na svojih slikah odločil upodabljati predvsem motive iz domačega okolja, od krajin s Sorškega polja, teras ob Sori do podob iz kmečkega življenja …, in pri tem uporabljati zelo močne izrazne barve? Nikoli, razen za krajši čas, ko je kot slikarski kronist leta 1979 odšel v Himalajo s takratno alpinistično odpravo na Mount Everest, ni zares odšel z domačega Godešiča. »Za to sem se moral odločiti sam. Spomnim se enega redkih intervjujev, ki jih je dal slikar Gabrijel Stupica, ko je dejal, da je treba delati tisto, kar dobro poznaš, kar si doživel. Najbrž sem se tega podzavestno držal,« odgovarja priznani slikar. »Ko sem Stupico, ki je bil sicer bolj zadržane narave, na neki razstavi ogovoril, ali bi mi prodal kakšno sliko, in sem mu na vprašanje, kdo sem, odgovoril, da je bil eden mojih profesorjev na akademiji, da se pišem Novinc, me je presenetil z izjavo, da pozna vse moje slike. 'Tista polja, tiste njive, poznam te kraje,' je dejal. Verjemite, da sem bil takrat še kako ponosen.«

Godešič središče sveta

Povzpneva se v njegov atelje. Koliko njegovih slik je tu, platen, zloženih v pokončnih vrstah, na stenah nalepljenih skic na papirju, tistih okrog slikarskega stojala, ki čakajo na njegovo ponovno ali povsem novo obravnavo. Zdi se, da je Godešič središče sveta. Ko svoje občutke povem Francu, ta potrdi: »Mojega sveta zagotovo. Moji domači kraji in motivi, ki jih vedno znova iščem tu okrog in v svojem spominu, so osnova za slikanje. Iz nje izhaja vse drugo, od izraznih barv do abstrakcije. Če nimaš te osnove v sebi, potem lahko le kopiraš druge, iščeš in vedno znova spreminjaš svoj slog.«

V ateljeju si ogledujeva umetnikova dela. Na eni od slik so lastovke na polju, na drugi sosedov skedenj in naprej bezgov grm, ki kar žari od snežne beline, gledava žabje mreste, meglice nad močvirjem, na naslednji sliki so kresnice, ki švigajo čez nočno nebo nad travnikom. »Tako smo ponoči lovili žabe. To se danes ne počne več,« pojasnjuje k vlažnim tlom sklanjajoče se figure. Naslednja slika prikazuje pet mož, ki sedijo na klopi pred krušno pečjo. Gre za staro sliko, ki jo je Franc ponovno postavil na »štafelaj«. »To so Godešani. Takole so se posedli v naši hiši, ko so čakali na striženje ali britje pri očetu, pri čemer sem mu dostikrat pomagal in pri tem poslušal vaške zgodbe,« razlaga slikar in že predstavlja najnovejšo sliko, ki bo tudi na že omenjeni razstavi. »Tu spodaj pod hišo je star mlin, samo še razvaline so ostale. Tam je ta grm, ki ga pozno v jesen topla voda v zajetju ohranja pri življenju in podaljšuje njegovo lepoto.« Poleg je slika s čebelnjaki – še nedokončana.

»Držim se načela tistega starega Grka Apela, naj noben dan ne mine brez črte. Vsak dan kaj naslikam tu v ateljeju, preslikam ali popravim staro sliko, se lotim nove, izdelam kakšno skico in jo kot idejo shranim za prihodnji čas ...«

Po dvajsetih letih se zdi, da se v ateljeju Franca Novinca ni nič spremenilo. To potrjuje navdihujoče ustvarjalno okolje, številna slikarska platna, ki nas obkrožajo, ko stopimo v prostor, predvsem pa slikar sam, ki svoje življenjsko delo nadaljuje. Vsak dan tja pod večer, ko stopi za »štafelaj«.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Bled / ponedeljek, 24. junij 2019 / 12:42

Vsem zagotoviti dostop do vode

V sklopu Blejskega vodnega festivala so predstavniki gospodarstva in države med drugim podpisali zavezo za doseganje ciljev Združenih narodov, s katero naj bi do leta 2030 vsem zagotovili dostop do vo...

Objavljeno na isti dan


Tržič / sreda, 10. avgust 2016 / 13:49

Sanjali so o svobodi

S tradicionalnim pohodom in osrednjo slovesnostjo so pri spominskem obeležju pod Storžičem z Dnevom spomina počastili tragični dogodek izpred petinsedemdesetih let. Osrednji govornik je bil vršilec do...

Slovenija / sreda, 10. avgust 2016 / 13:45

Nasprotujejo postavitvi ograje na meji

Kranj – Ker je avstrijsko notranje ministrstvo napovedalo možnost postavitve ograje na meji med Avstrijo in Slovenijo, ki bi preprečevala prihod migrantov v Avstrijo, je v sosednji državi nastala i...

Gospodarstvo / sreda, 10. avgust 2016 / 13:44

Davčni dolg nižji za tri odstotke

Kranj – Ob polletju je davčni dolg v Sloveniji znašal 1,345 milijarde evrov in je bil za 41,2 milijona evrov ali za tri odstotke nižji kot ob koncu lanskega leta. V celotnem znesku je 723,1 milijon...

Jesenice / sreda, 10. avgust 2016 / 13:23

Zahtevna sanacija plazu

Zaradi nujno potrebne sanacije ceste proti Betelu, ki jo je močno poškodoval zemeljski plaz, nekaj domačinov do svojih hiš lahko pride samo peš čez gradbišče.

Kronika / sreda, 10. avgust 2016 / 13:21

Gasili so požare

Kranj – Konec tedna je bilo tudi na Gorenjskem več požarov. Največji je bil v nedeljo popoldne, ko je zagorelo na strehi Merkurja na Primskovem, gasilci pa so že v četrtek pod večer posredovali tud...