Medicinska sestra z doktoratom znanosti

Jeseničanka Sanela Pivač je poklicno pot začela kot srednja medicinska sestra, z vztrajnostjo pa je zgradila akademsko kariero in danes ima doktorat znanosti. Kot vršilka dolžnosti dekanje je zaposlena na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin. Pred dnevi je prejela stanovsko priznanje – zlati znak.

Jesenice – Doc. dr. Sanela Pivač je Jeseničanka, v. d. dekanje Fakultete za zdravstvo Angele Boškin. Je ena redkih medicinskih sester z doktoratom znanosti; njena poklicna pot pa je izjemno zanimiva. Najprej se je izšolala za srednjo medicinsko sestro, diplomirala, opravila specializacijo s področja splošnega menedžmenta, nekaj let kasneje opravila magisterij, oktobra lani pa še doktorat znanosti. Kot pravi, izhaja iz povsem običajne jeseniške delavske družine. Že od malega je želela pomagati ljudem, hkrati pa je razmišljala tudi o poklicu učiteljice. Na koncu je izbrala poklic medicinske sestre, obiskovala Srednjo šolo Jesenice, zatem pa pridobila še naziv diplomirana medicinska sestra. Prva leta je delala v Splošni bolnišnici Jesenice na intenzivnem oddelku in kasneje na urgenci. Na tisto obdobje ima, kot pravi, izjemno lepe spomine, saj se je ogromno naučila, pa tudi kolektiv je bil krasen, spodbuden, povezovalen. Iz bolnišnice je odšla na fakulteto, kjer je bila predavateljica, predstojnica, prodekanja, danes pa opravlja funkcijo vršilke dolžnosti dekanje. Ob veliki spodbudi takratne dekanje je nadaljevala študij, najprej opravila magisterij, zatem pa se lotila še doktorskega študija na Medicinski fakulteti v Ljubljani, smer javno zdravje. Doktorat je uspešno zagovarjala oktobra lani in ga, kot pravi, posvetila preminulemu očetu. Prav tisti večer, ko je v pregled oddala vprašalnik za raziskavo v okviru doktorata, jo je namreč poklicala mama, da se oče počuti slabo, in s pomočjo sina in hčerke so ga pred prihodom reševalcev oživljali. Takrat uspešno, žal je preminil kasneje. A dogodek, ki jo je tudi osebno pretresel, jo je še bolj spodbudil, da se je v okviru doktorske disertacije lotila tematike pomena izobraževanja osnovnošolcev o temeljnih postopkih oživljanja z uporabo avtomatskega defibrilatorja ob nenadnem srčnem zastoju. »Ta tema je res zelo pomembna, o postopkih oživljanja je treba učiti že otroke, seveda pa vsebine prilagoditi njihovi starosti. Karkoli naredimo v takem primeru, je dovolj oziroma bolje, kot da ne storimo ničesar,« poudarja sogovornica, ki je ponosna tudi na takratni odziv obeh otrok (hči Tajra bo letos dopolnila petnajst let, sin Laris osemnajst). Prav praksa iz kliničnega okolja – v jeseniški bolnišnici je s pacienti delala osem let – ji pomaga tudi pri delu s študenti. Kot poudarja, je za študente izjemno pomembno nabiranje izkušenj pri delu s pacienti, ki jih morajo, tako jim vselej polaga na srce, obravnavati celostno. Ker predava tudi o komunikaciji, študentom želi prenesti pozitiven odnos, da vztrajajo in ne odnehajo, tudi ko je hudo. »Tudi v zasebnem življenju sem tako usmerjena. Bila so težka obdobja, ko je umrl oče in sem prevzemala vodenje fakultete, veliko odrekanj je bilo potrebnih v času opravljanja magisterija in doktorata. K sreči imam razumevajočega partnerja in otroka, ki mi stojijo ob strani, povezani pa smo tudi s širšo družino. Starši so mi dali veliko in brez njih ne bi bila tu, kjer sem. Spremljajo pa me tudi besede moje sestre, ki me vselej, ko gre kaj narobe ali ni v skladu z mojimi pričakovanji, tolaži, da je že za nekaj dobro.« Dejavna je tudi v Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Pred dnevi je prejela eno najvišjih stanovskih priznanj, zlati znak, ki ga podeljujejo za pomembne prispevke in dosežke na področju zdravstvene oziroma babiške nege. Za priznanje je hvaležna, saj pravi, da je vselej lepo, če okolje prepozna tvoje dosežke. Posebej pa je vesela toplih besed in čestitk svojih študentov.