Najboljši in najlepši
V zadnjem letu, ko smo bili bolj doma in smo od daleč spremljali večino dogodkov, smo še pogosteje kot sicer v medijih in na družbenih omrežjih zasledovali izjave in pogovore o tem, kdo je najpomembnejši, najpametnejši, kdo je vest o novih dosežkih objavil prvi, kdo je za svojo izjavo dobil največ všečkov ...
Če smo že morali biti večinoma doma, smo pač hoteli biti na tekočem in nam ni bilo vseeno, kaj se dogaja po svetu ali zgolj za našim vogalom.
Ekstremni dosežki in dogodki so bili še bolj v ospredju kot sicer in zato pred dnevi nisem bila začudena, ko je petletni vnuk med nedeljskim spremljanjem tekme vprašal, kateri motor in motorist sta najboljša in najhitrejša. Čeprav je jasno, kdo je aktualni svetovni prvak v najmočnejšem razredu, sta si bila z dedijem hitro edina, da to ni Joan Mir in da je Ducatijev motor lahko hitrejši od Suzukijevega, da tudi Hondini in Yamahini motorji s pravimi dirkači lahko vozijo še hitreje. Sicer pa rekorde motoristi postavljajo marsikje in pogovor se je končal z ugotovitvijo, da čisto natančnega odgovora o tem ni. Pa čeprav oba prisegata na Rossija.
Je pa pogovor dodobra razvnel petletnika, ki je pričakoval, da bo dedi vedel vsaj, kdo je najmočnejši moški na svetu, kdo ima največ kilogramov in kdo je največji. Še dobro, da obstaja internet in da imajo dediji na policah tudi knjige, saj so se vprašanja o naj dosežkih in dogodkih vrstila drug za drugim. Ob odprti Guinnessovi knjigi rekordov sta se čudila nenavadnim dosežkom.
Meni, ki sem pogovor večinoma poslušala iz sosednje sobe, kar ni šlo v račun, kaj petletniki že vedo in predvsem kaj vse jih zanima. Tudi to, kdo je najstarejši na svetu in celo katera je najlepša ženska. Dedi, ki je potrpežljivo iskal odgovore na vprašanja, je ob zadnjem na kratko pomisli in odgovoril, da je najlepša med vsemi ženskami na svetu babica. »Babica, saj je vendar že malo stara?« se ni pustil zmesti fantič. »Zame je najlepša na svetu. Tako kot zate gotovo tvoja mamica,« je bil odločen dedek. Vnuk je samo pokimal in najbrž pomislil, da dedijev smisel za rekorde in lepoto ni čisto zanesljiv. Malce je utihnil, nato pa vendarle priznal, da ima dedi prav. Da mu je sicer všeč punca v njegovi vrtčevski skupini, da pa je mamica zanj res najlepša.
Pri tej ugotovitvi so se njuni pogovori o največjih, najboljših in najlepših končali. Vsi, tudi babica, pa smo se zamislili, da smo se v zadnjih letih – zlasti pa v zadnjih mesecih – premalokrat vprašali, kaj nam v resnici največ pomeni. In to za večino od nas najbrž niso rekordi in ekstremi dosežki, ampak dejstvo, da tudi v svoji bližini znamo videti veliko dobrega in lepega.