Pospravljanje po duši

Nisem sodnik, ne morem soditi

Klemen je odraščal v številni družini. Ko mu je pri sedmih letih zaradi hude bolezni mama umrla, sta z bratom čez kakšno dobro leto dobila mačeho. Oče jo je našel kar znotraj družine: mamino sestrično. Bila je ločena, v zakon pa je pripeljala dve deklici.

»Spomini na očeta, ki se je, sveže zaljubljen, obnašal, kot da bi bil ves čas pod vplivom alkohola, niso lepi. Z bratom Jankom sva se vsak večer, ko sva bila sama v sobi, v postelji držala za roke ter poslušala ata in mačeho, kako se smejita v kuhinji. Tisti smeh sem mu zelo zameril. Tudi v spalnici sta bila dovolj glasna, da sva vedela, kaj počneta. Anka in Andreja, ki ju je mačeha pripeljala s seboj, sta bili starejši od naju: ena je obiskovala osmi razred, druga pa prvi letnik trgovske šole. 'Kaj bo ta trapast froc!' mi je govorila Andreja in me ščipala pod mizo. Janku sem pomagal pri domačih nalogah, branil sem ga pred mularijo, ko mu je nagajala. Ata se je po vasi hvalil, kako dobro sva prenesla mamino smrt in kako sva pridna, da nima z nama nobenega dela. Ko bi le vedel, kako sva hrepenela po lepi besedi, po pozornosti! Nisva je dobila. Več časa je preživel z Anko in Andrejo kot z nama. Na obrazu se mu je videlo, da se želi prikupiti svoji lepi ženi.

Obiskoval sem sedmi razred, ko sem izvedel, da bomo dobili bratca ali sestrico. To je bilo veselje v hiši! Ata je sredi belega dne plesal ob narodno-zabavni muziki in vsak, ki je šel mimo hiše, je dobil kozarček vina ali viljamovke. Prišli so zidarji in tesarji. V zelo kratkem času so preuredili podstreho. Vsak od nas štirih otrok je dobil svojo sobo. Imeli smo tudi lastno kopalnico. To pa zato, da bosta imela ata in mačeha mir pred nami, ko se bo rodil njun prvi skupni otrok.

Ko je Maja prijokala na svet, je bil ata presrečen. Pogosto jo je kar sam peljal z vozičkom na sprehod. Ponoči je vstajal, jo nosil sem in tja, ker je imela več mesecev hude trebušne krče. Tudi midva z Jankom sva imela sestrico zelo rada. Bila je lepa, mehka in lepo je dišala.

Tistega dne, ko se je zgodila nesreča, se spomnim, kot bi bilo včeraj. Do naše hiše so cestni delavci potegnili asfalt in Anka si je nataknila kotalke in ga šla preizkusit. Voziček z Majo je zapeljala v travo. Medtem ko si je pripenjala kotalke, je voziček z opletajočo roko po nesreči porinila na cesto. Ker je bila do sosednjih hiš rahla klančina, se je voziček, ki je v trenutku pridobil precej hitrosti, zapel ob škarpo, se prevrnil, Maja je padla iz njega, ravno na kamen.

Trenutkov, ki so sledili, ne znam opisati. Bilo je grozno. Zaslišali so se kriki na pomoč, mačeha je pritekla, kričala, jokala in tulila kot ranjena žival. Maja se ni odzivala. Tudi ko so jo z rešilnim avtom s prižganimi sirenami odpeljali v bolnišnico ne. Tisti dan sta sreča in smeh za zmeraj izginila iz naše hiše. Maja je sicer preživela, a z njenim zdravjem ni bilo, kot bi moralo biti. Dolgo ni govorila, tudi shodila je zelo pozno. Ata in mačeha sta vso ljubezen, ki sta jo imela, dajala Maji. Mi, preostali otroci, zanju nismo več obstajali. Še huje: Anka je morala oditi od hiše. K sebi jo je vzel njen očka. Slovo je bilo težko. Četudi sem bil še otrok, sem vedel, da se dogaja nekaj, kar se ne bi smelo. Na srečo sem imel kolo in sem jo večkrat obiskal. Tudi njena sestra Andreja je šla od hiše. Preselila se je v internat in s starši prekinila vse stike. Tudi z nama, z bratoma.

Res je bilo hudo! Mačeha je imela hudo depresijo, še dobro, da sem se pri gospodinjstvu v šoli naučil kuhati. Sam sem se ob pomoči navodil naučil ravnati s pralnim strojem. Velika sreča je bila, da sva imela z Jankom skromno pokojnino, ki sva jo dobivala po pokojni mami. Ni bilo bogve kaj, vsaj toliko, da nisva bila lačna in da sva si lahko kupila šolske potrebščine in kakšno oblačilo.

Vrsto let sem sanjal, da bom imel svojo vrtnarijo, kjer bom vzgajal zelenjavo in cvetje. Nič ni bilo od tega! Najbližja srednja šola je bila strojna. Vsa štiri leta, ko sem jo obiskoval, sem jo sovražil. A sem imel zvezane roke, kdo pa bi skrbel za brata, če bi se preselil v Celje v internat?

Ata se je do naju obnašal, kot da ne bi bili v sorodu. Z mačeho sta delala na izmene, da je bil eden od njiju ves čas pri Maji. Rad sem jo obiskoval, jo držal za mehko roko, a ves čas sem imel občutek, da mačeha komaj čaka, da jima izginem izpred oči.

Leta so tekla, brat se je po maturi zaposlil, jaz pa sem se vpisal na fakulteto. Žal sem se precenjeval, študij je bil zame pretežak. Zaposlil sem se in pri dvaindvajsetih spoznal Matejo, se poročil, rodila sta se nama dvojčka. Brat je ostal samski. Živi v neposredni bližini, zelo je navezan name, kar razumem, saj sem njegova edina družina.

Leta so tekla, domov se nisva vračala, nihče ni nama povedal, da je sestrica Maja umrla. Nekoč pa me je v službi poiskala Andreja in mi povedala, da sta starša bolna, da potrebujeta nego. 'Jaz ju ne bom, preveč hudega sta mi naredila!' mi je rekla. Enak odgovor sem dobil od Anke. Njo sem še razumel. Imela je slabo plačano službo, za povrh pa je vzdrževala še partnerja alkoholika in na neki meni nerazumljiv način tudi njegovo bivšo ženo.

Kaj mi je kazalo drugega, kot da sem sedel v avto in se odpeljal v rodni kraj ... V letih, kar me ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo. Tudi rojstna hiša. Bolj zanemarjene ni bilo v vasi! Oče se mi je zasmilil v dno srca: to ni bil več človek, ki sem ga poznal kot otrok. Ob ženini pomoči sem ga skupaj z mačeho prek zvez in poznanstev spravil v dom. Z veliko muke sem ga pregovoril, da smo prodali hišo, ker tudi sam nisem imel dovolj denarja, da bi lahko prispeval za njuno oskrbo. Sem in tja sem ju obiskal, a me nista bila vesela. Držala sta se bolj zase, tudi z drugimi stanovalci se nista družila. Čez kakšno leto je umrla mačeha, lani pa še ata. Že tako in tako so bili zaradi korone čudni in težki časi, a ko sva za krsto na pokopališču stala le midva z ženo, sem se razjokal. Tako hudo mi je bilo.« (Konec)