Babica in njene male skrivnosti

Da bo pometeno in pospravljeno, 1. del

Moje prvo srečanje z Zoro sega v čas izpred dvajsetih let. Takrat je kot zelo uspešna podjetnica dobila prestižno nagrado, pa sva o njej pokramljali tudi na radijskih valovih. »Če ne prej, ko se upokojim, ti bom povedala zgodbe tudi o svojih prednicah,« mi je obljubila.

Imela je srečo, da se je lotila raziskovanja še v času, ko so bili tisti, ki so poznali njeno babico, še kolikor toliko pri močeh. Babica Jerica je bila rojena konec 19. stoletja v vasi na Gorenjskem, v kateri je bilo takrat petnajst hiš. Vaščani so se poročali med seboj, zato so si bili malodane vsi v sorodu.

»Iz vaških čenč, ki so se prenašale od enega do drugega, sem ugotovila, da bi se morala tudi babica poročiti z moškim, ki je bil v resnici njen neuradni, bližnji sorodnik. Še kot otrok je pomagala župnikovi kuharici nositi drva, okopavati krompir in okraševati cerkev. Menda jo je ob neki priložnosti župnik nagovoril in vprašal, ali ima že kakšnega izbranega. Ko mu je povedala, koga, se je pokrižal in zmajal z glavo. ''Tega pa raje ne, bodo otroci slaboumni, če jih bosta imela,'' jo je podučil. Na njeno srečo je izbranec padel v prvi svetovni vojni in kazalo je, da bo babica Jerica ostala pri starejšem bratu, ki je prevzel kmetijo, za pestrno in za deklo. To ji pa ni dišalo, saj je bila znana po tem, da si ne pusti ukazovati. Imela je srečo, da je zanjo slišal neki vdovec z desetimi otroki, najmlajši je imel komaj štirinajst dni, saj je njegova mama umrla na porodu. Jerica ni dolgo razmišljala: bolje to kot biti dekla! Z Jožetom sta se na hitro poročila, saj je revež komaj čakal, da pride k hiši ženska in poskrbi za otroke. Najstarejši je bil le kakšno leto mlajši od nje, vsak dan se je s kolesom vozil na Jesenice, kjer je delal v železarni praktično od jutra do večera. Od vojakov, ki so se po koncu prve svetovne vojne vračali proti domu, se je nalezel kolere in komaj, komaj preživel. O tem, koliko časa sta bila z mojo babico ljubimca, ne vem, vem pa, da je bila njegov otrok tudi moja mama. Rodila se je, ko se je po Jožetovi smrti njen ljubimec nepričakovano poročil z drugo, a je, tako kaže, vseeno obiskoval tudi babico.

Babica je zgledno skrbela za sirote, spravila jih je tudi h kruhu. Še danes hranim nagovor, ki ga je imela ena od njih ob babičini smrti leta 1980. V njem piše, da je bila požrtvovalna, dobrega srca, da otrok ni nikoli tepla. Njen edini greh je bil, ker se je spentljala z najstarejšim od otrok in tega sploh ni skrivala. Vsi, od sorodstva do vaščanov, so se zgražali, jo obsojali in ji tudi nagajali, če so ji le mogli. Jože jo je, če jo je le dohitel, tepel z berglo in zmerjal s pocestnico. Ko je babici prekipelo, mu ni več kuhala niti počistila postelje, saj revež ni več zadrževal ne vode ne blata. Potem se je za nekaj časa zaradi lastnih koristi unesel, a so mu čenče, ki so mu jih prinašali obiskovalci na nos, vedno znova dvigovale pokrovko. Leta 1932, ko je imela babica 38 let in dva otroka, je Jože umrl. Nekako se je nadejala, da se bo lahko končno poročila s svojim izbrancem, a se je pošteno uštela. Še isto leto se je ta poročil z neko Anico, h kateri se je hodil gret na Jesenicah, ne da bi babica za to vedela. Novica o poroki jo je strašno potrla. Najmlajša hči, rojena v prvem gnezdu, Ančka, mi je pripovedovala, da je več kot pol leta tavala naokoli, kot bi bila mesečna. Za kozolcem je na tram namestila večji zvonec – kje ga je dobila, nihče ni vedel – ter zvonila z njim ob vseh mogočih in nemogočih nočnih urah. Je za njeno žalost izvedel tudi nesojeni ženin in se mu je zasmilila? Težko rečem, vem le, da je bila leta 1933 spet noseča in takrat je rodila mojo mamo Angelco. Svojo jezo, bes in razočaranje, ker ji je moški njenega življenja ponovno obrnil hrbet, je stresala na dojenčka. Če ne bi bilo Ančke, moja mama verjetno ne bi preživela. Ni je hotela niti dojiti, menda ji je mleko teklo po predpasniku in krilu, a otroka ni hotela vzeti k prsim. Žal se je Ančka, ko je imela mama osem let, poročila precej daleč stran, v okolico Kranja.

Na kmetiji pa je zagospodaril Peter, drugi Jožetov sin, ki je imel precej hudo ženo. Z babico sta si bili stalno v laseh. Druga druge sta se lotili tudi fizično. Končno je 'tamlada' dosegla, da je Peter vrgel svojo krušno mamo iz hiše. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne se je naselila v prostoru za kaščo, različna orodja in šaro pa so preselili pod kozolec. Jerica je imela nekaj prihrankov, večino pa je porabila za to, da je kupila gašperček, ob katerem je potem sedela poleti in pozimi, saj se dela na kmetiji ni več hotela dotakniti. Hrano so ji prinašali drugi otroci – pastorki, ki še niso pozabili, kako dobra je bila do njih, ko so izgubili mamo. Ena od njih, Marjeta, pa je kasneje vzela k sebi mojo mamo Angelco, da ji je pazila na otroke. To je bila še sreča v nesreči.

Ni ji bilo treba gledati razvrata, ki se mu je med vojno vdajala Jerica. Menda so k njej prihajali tako eni kot drugi vojaki. Moškega nagona tudi uniforma, ne glede na to, kakšna je bila, ni mogla zatreti. Čenče iz tega časa niso prijetne. Prepričana sem, da so ljudje, ki so jih prenašali od ust do ust, naredili iz marsikatere muhe tudi slona. Tako so mi povedali, da je imel prostor, v katerem je Jerica živela, dvoje vrat. Skozi ena so vojaki prihajali, skozi druga odhajali. Ko so se odprla ena vrata, so se druga malo pred tem za obiskovalcem zaprla. Nemški vojaki so zahtevali, da se pred njimi, v lavorju, tam spodaj umije, tudi rjuha, na katero so legli, ni smela biti umazana. Usta si je splakovala z metinim čajem, da iz njih ni preveč smrdelo. Imela je srečo, da kljub srednjim letom še ni imela več kot toliko nagnitih zob. Pomembno je bilo, da je vojno preživela, eden od tovarišev, ki jo je pogosto obiskoval, pa ji je pomagal, da se je preselila najprej na Jesenice, od tam pa v Kranj. Uredil je tudi, da je, ker je bila brez kakršnih koli dohodkov, dobivala pokojnino.«

(Se nadaljuje)